»Zelo zgodaj je treba iti, kajti okrog 9. ali 10. ure, ko se začne vročina, ptičev skorajda ni več slišati,« je dejal Aleš Tomažič, mentor skupine »ptičarjev«, kot si sami pravijo. »Danes iščemo ptiče kulturne krajine, kot sta smrdokavra in pogorelček, ki sta tipična za območja s starimi sadnimi drevesi. Takšna je celotna vas Tanča Gora, ki je res čudovita. A zaenkrat ju še nismo opazili, kar nas precej preseneča.«
Tudi domačini vedo povedati, da ju že dolgo niso opazili, nam pove. »Je pa res, da tukaj ljudje nimajo več živine, medtem ko je smrdokavra odvisna prav od goveda, saj iz njegovih iztrebkov pobira muhe. Zakaj ni pogorelčka, pa res ne vem.« So pa videli plotnega strnada, ki ga na tem območju niso pričakovali.
Črni močeril nikjer drugje na svetu
Medtem ko so se »ptičarji« vračali proti dragatuški osnovni šoli, kjer so učilnice za deset dni postale improvizirani laboratoriji, so se ostale skupine šele odpravljale na teren, ena na Kolpo preučevat rake, druge iskat dvoživke, plazilce, kačje pastirje, pajke, hrošče, glive. Ter seveda človeško ribico. V Beli krajini je znanih več deset mikrolokacij bele človeške ribice in zgolj štiri, kjer so doslej opazili črno podvrsto. Ta ne živi nikjer drugje na svetu, zato je varovanje njenega habitata toliko bolj pomembno. »Izjemno zanimivo je, da črna in bela živita tako blizu skupaj,« pravi dr. Špela Gorički, mentorica skupine »proteus«, ki se na tokratnem taboru osredotoča na razširjenost te strogo zaščitene dvoživke v Beli krajini.
Je pa Goričkijeva pred leti v okviru svoje doktorske disertacije z genetskimi metodami ugotovila, da obstaja več različnih vrst človeške ribice, ne le črna in bela. »Ti dve se ločita že po barvi, a sta si bolj sorodni kot beli vrsti iz Bele krajine in Notranjske,« pojasnjuje Goričkijeva, ki je bila pretresena nad stanjem vode v nekaterih izvirih, ki je drastično slabše kot pred desetletjem. »Voda je polna alg, umazana. Najhujši onesnaževalec je kmetijstvo z gnojenjem in uporabo fitofarmacevtskih sredstev.«
PCB v tkivih še vedno navzoč
V človeških ribicah so strokovnjaki odkrili tudi močno povečano prisotnost težkih kovin, kar je posledica prevelikih količin gnojevke, ki jo kmetje zlivajo po poljih in travnikih. »Ne zavedajo se, da je to popolnoma nesmiselno, saj se skozi ta belokranjski kraški teren vse neposredno spira v podtalnico, ki pa je habitat človeške ribice, posredno pa to vodo tudi pijemo,« pravi. Še vedno je problem tudi PCB. Celo po tridesetih letih od onesnaženja reke Krupe s temi kancerogenimi spojinami je njihova koncentracija v tkivih človeške ribice kar dvajsetkrat povečana, dodaja.
»Življenjsko območje predvsem črnega močerila je zelo omejeno in osebkov tako malo, da lahko že zgolj lokalna zastrupitev podtalnice povsem uniči populacijo,« nujnost po varovanju okolja opiše Goričkijeva. Ker je pravi habitat črnega močerila v človeku nedostopnih delih jam globoko pod površjem, jih je nemogoče prešteti. Zato je bilo treba iznajti drugačno metodo, kar pa te dni počne skupina za podzemno favno, ki išče genetske markerje znotraj populacij, na podlagi katerih bi lahko posamezne osebke ločili med seboj in jih tako prešteli oziroma vsaj natančneje ocenili.
»Če bi obe vrsti našli skupaj v kakšni jami, v kakšnem izviru, bi bilo res nekaj posebnega. A to so za zdaj pobožne želje. Vsako posebej pa smo na različnih lokacijah že ujeli,« je dejal mentor Žiga Fišer, preden se je skupaj z ostalimi člani skupine podal na celodnevno terensko delo.
Tabor dviguje naravovarstveno zavest
Nekoliko prej se je vrnila skupina Goričkijeve, ki skuša s posebno genetsko metodo, s katero bo iz vzorcev podtalnice izolirala DNA človeške ribice, natančno razmejiti razširjenost ene in druge vrste. »Smo pa Slovenci prvi v svetu, ki smo določeno forenzično metodo prenesli v jamsko okolje. S tem bi radi tudi ugotovili, ali se v isti vodi morda pojavljata obe podvrsti. Tega zaenkrat še ne vemo.« Vzorce, ki jih bodo dobili po filtriranju, bodo nato preučili v genetskih laboratorijih v Ljubljani.
Tabor, ki ga društvo študentov biologije pripravlja že več kot dvajset let zapored, tako nikakor ni zgolj sam sebi namen, ampak so njegovi rezultati uporabljeni kot gradivo pri inventarizaciji favne in flore Slovenije. Poleg tega, kot so prepričani v društvu, tabor v majhnem kraju dviguje tudi naravovarstveno zavest in pripomore k vpeljevanju biologije med mladino in nestrokovno javnost.
