»Imel sem občutek, kot da zavore stiskajo obročnik. Da je Nibali napadel prav takrat, ko sem imel težave s kolesom, ni bilo preveč športno. Jaz na takšen način ne bi nikoli napadel rumene majice,« so bile najbolj izstopajoče besede Chrisa Frooma v cilju predzadnje odločilne alpske etape Toura v smučarskem središču Les Sybelles (1705 m). Besede se nanašajo na začetni napad junaka dneva Vincenza Nibalija na gigantskem vzponu na Croix de Fer (Železni križ) sredi etape, ki pa na njegovo usodo praktično ni imel nobenega posebnega vpliva. Rumeno majico je kljub krizi pomočnikov varno pripeljal čez ciljno črto. Znova so mu bila v »pomoč« medsebojna rivalstva tekmecev, ki se borijo za male sladkosti v njegovi senci. Za stopničke (Valverde), etapno zmago (Nibali), slavo prvega hribolazca (Bardet), najboljšega Francoza (Bardet).
Froomov odziv je bil predvsem odraz hude izčrpanosti, zgolj neposrednih in osrednjih misli v možganih. Odraz najtežje etape Toura. Na 135 kilometrih je bilo 65 kilometrov vzponov. Kar 4450 višinskih metrov so namerili Korenu na aplikaciji strava. Ni bilo milosti, daril in nobenega posebnega taktiziranja. O brutalnosti včerajšnje etape priča le 21 kolesarjev z zaostankom pod desetimi minutami, le 34 pod dvajsetimi minutami. Kristjan Koren je priplezal na Alpe med stoterico z zaostankom 28 minut.
Nič čudnega, da je bil kenijski Britanec v cilju vidno izčrpan. V ciljnem prostoru se ni več zavedal okolja. Videti je bilo, kot bi še enkrat želel zapeljati čez ciljno črto v obratni smeri, če ga Skyevi spremljevalci ne bi zadržali. Mali Nairo Quintana ga je prvič resneje izzval in Froomy je zadnje ovinke že bolj oglato zavijal. Vse muke, da je izgubil le 30 sekund. Zaloga je še vedno 2:38. »Vedel sem, Quintana je najnevarnejši in znova bo napadal. Upam, da mi je še ostalo nekaj energije,« upa Froome. Zaveda se, da je Kolumbijcu brizgnil pogum iz nog tudi v glavo. Prednost bi gospodarju Toura realno morala biti dovolj za parado na Elizejskih poljanah.
Za Frooma sporen samostojni napad je Vincenzo Nibali začel na prelazu Železni križ. Olajšanja kapetan Astane v cilju ni skrival. »Z zmago se končuje moje črno obdobje Toura,« je bil Morski pes iz Messine vesel vnovične splavitve s široko zarezanimi valovi. Bil je lačen zmage. Geste veselja so povedale več kot besede. Nobene od štirih lanskih zmag ni bil tako vesel kot prve letošnje. Breme lanskega zmagovalca je bilo izjemno težko. Po krutih dneh, ko so se napadi vrnili kot bumerang, se je pritisk stopnjeval tudi v kazahstanski ekipi. Nekateri so ga že pošiljali domov, češ, naj se pripravi na špansko Vuelto, kjer bi reševal sezono. Ni podlegel pritisku. S trmo mu je uspel dolg zmagoviti pohod. »V preteklih dneh mi ni bilo lahko. Zahvala vsem, ki so mi v teh težkih časih stali ob strani, od družine do navijačev.« Ker je proti Alejandru Valverdeju in Albertu Contadorju pridobil skoraj poltretjo minuto, ima bistveno popravljeno izhodišče, da lahko izpodrine Španca na tretjem mestu.
Vse čaka še legendarna gorska ovira pred Parizom. Etapa (110 km, 43 km klanca, 2800 m) s plezanjem na Alpe d'Huez. Velja za največjo kolesarsko romarsko središče sveta. Heroje pričakuje polmilijonska množica. Sicer le 13,8 kilometra dolga serpentinasta cesta do visokogorskega središča je živi spomenik. Kultna cesta. Zmagovalci postanejo svetniki, kar priča 21 z njihovimi imeni označenih serpentin. Prostor za ime 29. zmagovalca že hranijo.
