Z Muharjem, ki se ne brani, da je Jeseničan, a rad popravi, da je natančnejša lokacija Slovenski Javornik, smo se pogovarjali v Krškem. Tam se je predstavila obetavna slovenska reprezentanca, ki se je s treh velikih tekmovanj zadnjih tednov vrnila s šestimi kolajnami. Maja Bedrač je bila tretja v skoku v daljino na SP mlajših članov v Kolumbiji, s Švedskega se je poleg Muharja vrnila s kolajno še metalka diska Veronika Domjan (bila je druga), na evropskem prvenstvu mlajših članov v Talinu pa je bil skakalec ob palici Robert Renner evropski prvak, Luka Janežič (400 m) in Žan Rudolf (800 m), ki imata normi za nastop na članskem SP, pa sta bila tretja.
Pri 19 letih ste trofejen športnik. Tekmecem doslej niste prepustili veliko kolajn...Največja tekmovanja niso prizorišča, kjer bi si delili uspehe. Za njih je treba garati, si jih priboriti. Ponosen sem, da mi gre za zdaj zelo dobro.
Pravijo, da je zadnja kolajna vselej najslajša. Je bila tudi vaša?Kar zadeva pot do nje, je gotovo najslajša ali vsaj najtežja. V finalu sem si želel stvari postaviti na njihovo mesto že s prvim metom, a sem prestopil. Drugi met je bil tehnično slabši in pri tretjem sem bil pod velikim pritiskom, saj sem moral vreči kopje za uvrstitev med najboljšo osmerico, ki si pribori dodatne tri mete. Čutil sem podporo s tribun in vrgel dovolj daleč. Sledil je zmagovit četrti met, ki je poletel res daleč, 79 metrov in 20 centimetrov.
Ste pričakovali, da lahko že kot najstnik vržete kopje blizu magične meje 80 metrov?Sem. Glede na dobre treninge in daljave sem računal, da lahko kopje nekoč poleti tudi zelo daleč. Hkrati je svoje opravil tekmovalni adrenalin, saj sem vedel, da bom moral v finalu za zmago izboljšati osebni in državni rekord. Računali smo, da bo magična meja padla že letos, ampak nič za to. Imam dobro popotnico za naprej. Upam, da bom mejo presegel že naslednjo sezono.
Očitno vas velika tekmovanja posebej motivirajo.Vsako sezono posebej se pripravljam le za velika tekmovanja. Sicer ima vmesne postojanke, kot so državna prvenstva, a misli so vselej usmerjene na vrhunec sezone.
Imate težave s pritiskom na tekmovanju?Lahko rečem, da je trema vselej prisotna. Doslej je bil najboljši recept ozračje v reprezentanci, saj so me kolegi venomer spodbujali in mi vlivali samozavest. Pritisk je vedno treba izkoristiti v svojo prid, kar mi za zdaj dobro uspeva.
Veliko časa v svoji karieri ste preživeli v avtu, ko ste se vozili z Jesenic na trening v Kranj. Ob kolajnah so takšne poti poplačane, mar ne?Poti je bilo precej, noči pa so bile posledično dolge. Bile so edini čas, ko sem se lahko učil, da sem končal srednjo šolo v Radovljici, smer medijski tehnik.
Članske norme za velika tekmovanja so v vaši disciplini izjemno visoke. Za nastop na letošnjem SP v Pekingu je treba vreči kopje 82 metrov, za OI prihodnje leto še meter več. Je olimpijska norma dosegljiva?Seveda je dosegljiva, vprašanje pa je, koliko je realna. Da bi kopje poletelo do olimpijske norme, bi bil potreben res sanjski scenarij. Menim pa, da za moj športni razvoj ta čas ni najpomembneje, da nastopim na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru.
Imate kakšnega vzornika izmed svetovnih metalcev kopja?Težko bi rekel, da imam vzornika. Natančneje bi se izrazil, če rečem, da trenutno najbolj občudujem Finca Tera Pitkämäkija in Čeha Jana Veselyja.
Odpravljate se na študij v ZDA. Bo v ospredju šolanje ali športna kariera?Ko sem šel na obisk k bratu na univerzo Virginia Tech, sem se prepričal, da je v ZDA za šolanje in športno kariero dobro poskrbljeno. Verjamem, da sem se odločil prav, saj ne želim zamuditi priložnosti in si v prihodnosti česa očitati, čeprav slišim tudi veliko namigov, da sistem treninga v ZDA ni najboljši. A sem se srečal s trenerjem Gregom Jackom in mislim, da je pravi človek zame. Delal bom trdo, ne glede na to, ali bo to v ZDA, Sloveniji ali Afriki.
S trenerjem Jožetom Satlerjem sta bila uspešen tandem. Kako bo sodelovanje potekalo naprej?Ko bom v ZDA, bom delal z Jackom, ko pa se bom vrnil v Slovenijo, bom zelo vesel Joževe pomoči. Nadejam se, da se bomo še naprej dobro razumeli.
