Nisem si mogel kaj, da se omenjene Kiševe mojstrovine ne bi spomnil ob jutrišnjem zagroženem obisku predsednika vlade Ruske federacije pri Ruski kapelici na Vršiču. Gospod je resda nekakšen »good cop« trenutnega dvora v Kremlju in v primerjavi s tamkajšnjimi glavnimi igralci razmeroma minorna figura že od svojega meteorskega vzpona na predsedniški položaj. Ravno tako ob umanjkanju trdnega kagebejevskega pedigreja svojega predpostavljenega verjetno ni bil deležen tako solidne sovjetske patriotske vzgoje, na katero je slednji izjemno ponosen. Pa vendar, tudi ob nekoliko manj pravovernem kurikulu Medvedjev enako kot trenutni gospodar Kremlja izhaja iz časov, ko je bila religija uradno neizpodbitno umeščena na položaj poglavitnega opija za ljudstvo in so bile dobre cerkve samo tiste, ki so bile zaprte ali so nezadržni rasti sovjetskega planskega gospodarstva služile, denimo, spremenjene v pivovarne.
Kdor vsaj malo pozna mentaliteto v betonskem sovjetskem duhu ali duhu katere od bratskih ljudskih demokracij, vključno z disidentsko jugoslovansko oblikovanega uradnika, ve, da je njegovo umevanje pojava verskega čutenja svetlobna leta oddaljeno ne samo od mužikovega, ki je bilo glavna tarča njegovega vzvišenega posmeha, pač pa tudi od kdaj enako vzvišene kritičnosti na brazdah razsvetljenstva šolanega antiklerikalca, ki je do načelnega zavračanja v prvi vrsti organizirane religije prišel po drugačni, zlasti manj sunkoviti poti. Za vsakogar, ki je bil kdaj deležen solidne sovjetske patriotske vzgoje in njenih derivatov, je vsakršna religiozna vera nekaj, kar je njegovemu umu najbolj tuje in nepojmljivo, sočasno pa nekaj, kar dojema kot daleč najbolj sovražno.
Tu so ubogemu ruskemu premierju in komaj kaj manj v glavnem že postarani četici njegovih slovenskih oprod, ki se bo na Vršiču sončila v njegovi milosti in plavala v oblakih kadila, čeprav je svoja najboljša leta preživela v boljših časih, ko se ni bilo treba udeleževati takšnih praznovernih ritualov, saj je znal biti v kakšni reprezentativni sakralni zgradbi če že ne pivovarna pa vsaj filmski studio, hudo zagodli nič hudega sluteči ruski vojni ujetniki. Ko so spomin na svoje tragično preminule tovariše in njihovo žalostno usodo počastili, kakor so pač najbolje znali. Zgradili so pravoslavno kapelo, sakralni objekt, ne da bi kajpak slutili, da bo že kakšno leto po njihovem pietetnem dejanju izbruhnila menda odrešilna revolucija. Po kateri umrlih in padlih tovarišev ne le ne bo treba več častiti z gradnjo središč praznoverja, marveč bo ob neizmernem navdušenju širokih ljudskih množic nič koliko takšnih objektov, ki naj bi spominjali na neke druge umrle tovariše, spremenjenih v prah in pepel. Ker je Ruska kapelica ostala na ozemlju, ki je ni zajel prvi val svetovne revolucije, ji je bila ta usoda prihranjena.
Vendar se bo Medvedjev, čeprav na Vršiču torej ni pivovarne, počutil še zmerom neprimerno bolj domače od večine svojih gostiteljev. V njegovi deželi bo namreč že četrt stoletja tega, kar je bil sklenjen nenavaden kompromis med betonsko sovjetsko podstatjo in vrhnjim pravoslavnim okrasjem. Posebej sedanja ruska oblast je bistro dojela, da se da iz nenavadno elastičnih in upogljivih hrbtenic visokih pravoslavnih hierarhov, ki v tej svoji lastnosti presegajo celo hrbtenice njihovih katoliških kolegov, skovati precej kapitala za notranjo in zunanjo rabo. Za notranjo, ker se neskončno bolje sliši, če čisto navaden politični protest z najvišjega pristojnega mesta razglasijo za v nebo vpijočo žalitev verskih čustev. Za zunanjo, kar je morda še pomembneje, ker je v Rusiji novodobnega carja končno pripravljena uzreti tretji Rim cela vojska zafrustriranih evropskih konservativcev. Ti so tako obupani, da z veseljem spregledajo čisto betonske sovjetske temelje tako imenovane konservativne revolucije v Rusiji in tamkajšnjo poroko strička Joeja z nadangelom Mihaelom, v kateri ima striček kajpak glavno besedo, jemljejo kot nekaj najbolj naravnega. S tem prostovoljno sodelujejo v ponovitvi pri Kišu opisanega spektakla in so nekakšen kolektivni Édouard Herriot (slednjega najbrž sicer ne marajo, saj prav njegovo usmeritev štejejo za glavno sovražnico), ki se je tudi dal z veseljem preslepiti.
Zakaj bo eden od prizorov v tej burki epskih razsežnosti že drugo poletje zapored po začetku razkosavanja Ukrajine potekal v Sloveniji, je drugo vprašanje, za katerega žal zmanjkuje prostora. V tolažbo nam je lahko, da letos sicer prihaja pod Alpe še en krojač najdrznejšega prekrajanja evropskih meja po drugi svetovni vojni, a tak, ki ima v primerjavi z lanskim osrednjim likom manj izpostavljeno vlogo. Upati je tudi, da bo od njegovega romanja kaj imelo vsaj slovensko gospodarstvo. Morda pa na Vršiču kmalu res zrase kakšna vseslovanska pivovarna.
