Ko beseda nanese na okro, tudi večina ljubiteljev kulinarike začne skomigati z rameni, saj le malokdo ve, kako je videti in kaj bi lahko z njo sploh počel. Pravijo ji tudi bamija, kar je nastalo iz njenega arabskega imena bamyah, v Ameriki pa gumbo, kar izvira iz zahoda Afrike, od koder so bamijo prinesli priseljenci. Zapise besede bamyah so sicer našli v egipčanskih in mavrskih spisih iz 12. in 13. stoletja in predpostavlja se, da je rastlina k nam prišla od tam. Še danes marsikje verjamejo, da je okra afrodiziak, ravno zaradi tega se tradicionalna bosanska svečana jed imenuje begova čorba – jed iz mesa in zelenjave naj bi pripravljali begu pred obiskom harema. V Bosni in Hercegovini je okra nasploh zelo razširjena, poznajo pa jo še druge kuhinje, denimo grška, egiptovska in zelo dobro tudi španska ter italijanska, kjer iz nje pripravljajo denimo firenško solato. To storijo tako, da okro narežejo in jo skupaj z gamberi popečejo na olivnem olju ter postrežejo skupaj z rukolo, paradižnikom in rezinami pomaranče. Nekateri prisegajo na pomokane in ocvrte bamije, imenitno pa se priležejo tudi mlade surove v solati. Veliko bamije pojedo tudi Američani, in sicer v priljubljeni obari, ki ji pravijo gumbo in izvira iz južne Louisiane, kjer so jo začeli v času suženjstva pripravljati v 18. stoletju. Danes jo pripravijo iz mesa ali celo morskih školjk, zelenjave, riža in seveda bamije. Po okusu je pravzaprav še najbliže jajčevcu, po obliki pa spominja na podolgovate paprike. Zanimivo je, da se plodovi nabirajo nezreli in prav takšni tudi uporabijo, zreli pa olesenijo in so primerni kvečjemu za seme. Z okro ne bi mogli zadeti bolje, kot če jo narežemo v jedi na žlico, juho ali enolončnico, saj s svojim nekoliko sluzastim sokom jedi prijetno zgosti in jih naredi kremaste. Okra vsebuje veliko vitaminov A in C ter je dober vir železa in kalcija ter mineralov. Vsebuje tudi škrob, nekaj maščobe in riboflavin. Okro so zaradi tega cenili že v starem Egiptu, kjer so jo uživali za lepo gladko kožo. Zapiski pričajo, da je bila bamija ena najljubših jed egipčanske kraljice Kleopatre, in številni še danes trdijo, da je to doprineslo k njeni lepoti.
Sarajevska begova čorba
Potrebujemo 1 liter vode, en večji ali dva manjša korenčka, koren peteršilja, 100 gramov mlade, mehke okre, 300 gramov dobre teletine, 300 gramov piščančjega mesa brez kosti in kože (lahko uporabimo tudi 600 gramov izključno piščančjega mesa), 3 lovorove liste, maslo, 20 gramov riža za domače jedi, morsko sol, sveže zmlet črni poper, 50 g kisle smetane, 1 jajce, muškatni orešček, šopek peteršilja, limonov sok, limono.
Korenček in peteršilj očistimo, operemo in narežemo na manjše kocke ter vsujemo v lonec z litrom vode. Dodamo še na kolobarje narezano okro, lovorov list in meso, ki ga prej narežemo na drobne kocke. Pristavimo in kuhamo dve do tri ure, medtem pa po potrebi dolivamo vodo. Ko se vse skupaj (zlasti teletina) dobro skuha, v lonec dodamo že kuhan in odcejen riž ter počasi mešamo, da se zgosti. Ogenj zmanjšamo na minimum, da se jed ne začne prijemati. Nato ob stalnem mešanju dodamo še jajce in smetano, ki ju prej skupaj umešamo v gladko zmes. Na koncu dodamo še nekaj naribanega muškatnega oreščka. Pred serviranjem čorbo obilno posujemo s sesekljanim peteršiljem in pokapamo s sokom ene limone. Drugo limono narežemo na krhlje in obvezno postrežemo ločeno, da si lahko sok vsak doda še sam, kakor je v Sarajevu običaj.