Kim Deitch (1944) priznava, da je na njegovo ustvarjanje v veliki meri vplival oče Gene Deitch, znani ilustrator in animator, ki je dolga leta sodeloval z animacijskimi studii, kot so Columbia Pictures, 20th Century Fox, United Artists in Paramount Pictures. Deitch se je najprej odločil za študij dizajna na newyorškem inštitutu Pratt, a je šolanje kmalu prekinil in se nekaj let preživljal z občasnimi službami. Največji vtis je nanj pustilo delo v psihiatrični bolnišnici, kjer je doživel svoj »Let nad kukavičjim gnezdom moment«. Po njegovih besedah veliko bolnikov sploh ni bilo norih, zaprti v bolnišnici pa so bili zato, ker se niso obnašali tako, kot je od njih zahtevala družba. »To je bil trenutek, ko sem postal kritičen do mainstream družbe.«
Začetki v undergroundu
Prav v ta čas segajo tudi začetki Deitchovega stripovskega ustvarjanja, saj je leta 1967 začel sodelovati s časopisom East Village Other, ki je bil v 60. letih minulega stoletja glasnik tako imenovane kontrakulture. Dve leti pozneje je postal urednik stripovske edicije omenjenega časopisa, kjer so stripe objavljali vsi pomembnejši ameriški avtorji, kar je poleg same uredniške politike pripomoglo k oblikovanju estetike underground stripa.
Najbolj očitni elementi, s katerimi se povezuje tedanji underground strip, so bile subverzivne, pogosto seksualno obarvane teme, na vizualni ravni pa so prednjačile psihedelične vizualne teksture, kalejdoskopski vzorci in popačene črke. Nekoliko presenetljivejši elementi v teh stripih so bili nostalgični momenti, ki so jih avtorji poustvarili v obliki poklona (ali še pogosteje kot prezira) začetnikom stripovskega medija. Prav ti nostalgični elementi so bili vedno navzoči tudi v Deitchovem delu, vendar se je od sodobnikov razlikoval v tem, da tega ni počel na ironičen način. To pa je bila samo ena od Deitchovih posebnosti, saj je hitro ustvaril samosvoj in prepoznaven avtorski slog.
Več kot zgolj nostalgija
Njegova ljubezen do vsega, kar se je na področju stripa in animacije dogajalo na začetku minulega stoletja, je kulminirala v grafičnem romanu Bulvar razbitih sanj, ki ga je ustvaril z bratom Simonom. Zgodba sledi vzponom in padcem majhnega animacijskega studia Fontaine Fables, kjer so animatorji najprej polni svežih idej in ustvarjalnega zagona, nato pa jih v sredini 30. let zasenčita veliki studio in skomercializirana produkcija.
Sama zgodba je delno fantazija, delno zgodovina in deloma zmes obojega, saj odseva resnične dogodke, ki jih je avtor spojil s fikcijo. Bulvar razbitih sanj je tako na neki način strip à clef, v katerem se pojavljajo zgodovinske osebe (Winsor McCay, Walt Disney, Oskar Fischinger, Max Fleishinger in Deitchev oče Gene), ki pa so del izmišljene zgodbe.
Osrednja tema skorajda sama od sebe ponuja obilico možnosti za nostalgijo in sentimentalnost, a so avtorju služile zgolj za razdelavo tem, ki jih zasleduje že od svojih prvih stripov: skrivnost ustvarjalnega navdiha, meja med norostjo in genialnostjo, nikoli dorečen položaj in vloga umetnosti v družbi, njena odrešilna moč. Vsebinski večplastnosti ves čas parira večinoma šrafirana, ponekod osenčena, ves čas izredno dodelana in detajlirana risba. Na skoraj vsaki strani je mogoče najti vsaj en element, ki izstopa – tekstovni oblaček, način kadriranja ali samo kompozicijo strani – s čimer je Deitch poskrbel, da zgodba tudi na vizualni ravni ponuja več kot samo en način branja.
Bulvar razbitih sanj je gotovo vrhunec Deitchovega dosedanjega ustvarjanja, ob tem pa se velja spomniti tudi preroške, več kot dve desetletij stare izjave Arta Spiegelmana, ki je dejal, da je Deitch »najbolje varovana skrivnost underground stripa, ki si zasluži širšo prepoznavnost«. Deitch danes ni več skrivnost, dosegel je širšo prepoznavnost, za svoje delo pa je prejel tudi nekatere najpomembnejše nagrade na področju stripa.