Intervju z Majo Šivec: Ni se problem sleči, problem je fotografije pokazati

Na tem salonu sodelujejo fotografi z vsega sveta. Na razpis pride do 10.000 fotografij, nato pa izberejo 150 najboljših in jih nagradijo. Izbranci so del razstave, ki potem vse leto potuje po različnih japonskih mestih. Ko sem se leta 2000 včlanila v Foto klub Maribor, so naši fotografi med seboj zelo vneto tekmovali, kdo bo dobil to nagrado. Kot novinka in mlada fotografinja sem si razstavo želela vsaj ogledati, potem pa so me leta 2007 celo nagradili; takrat in tudi zdaj sem izkoristila priložnost in obiskala Japonsko. Prvič sem sodelovala z akt fotografijo, zdaj pa sem prejela nagrado za fotografijo z naslovom Hudič, kjer sem združila hudiča s kurentom, znanilcem pomladi, skupaj pa ponazarjata energijo jin-jang.

Pri nas in tudi v nekdanjem jugoslovanskem prostoru ni težko predvideti, kdo bo nagrajen, zato se raje prijavljam na razpise, ki mi predstavljajo osebni izziv, sploh odkar se je uveljavila digitalna fotografija in je teh razpisov veliko. Letos sem na natečaju Slovenske fotografinje se predstavijo prejela diplomo, nagrado pa pred kratkim na fotografskem natečaju v Črni gori.

Seveda, začela sem fotografirati s klasičnimi fotoaparati, najprej kompaktnimi, prvi zrcalni je bil minolta classic. Doslej sem preizkusila različne znamke, a do znamk ne gojim posebnih čustev, saj me tehnika sama po sebi ne zanima toliko. Tehnologija je že tako napredovala, da ni več pomembno, katero znamko fotoaparata imaš. Je le orodje, s katerim delaš. Nisem nasprotnica retuširanja fotografij ali njihove manipulacije, če nam tehnologija to omogoča. Tudi v nekdanjih temnicah se je fotografije »popravljalo«, le postopki so bili nekoliko zahtevnejši.

Režem, lepim ali združujem skorajda ne. Počistim pa ozadje fotografije, in še tu gre v resnici le za igro svetlobe in senc. V prvi vrsti me zanima človek, kakršen je – z vsemi strijami, žilami in gubami. Lepota je relativna in lepo je lahko tudi grdo telo. Pomembno je le, da se človek v njem počuti dobro. Potem je le še korak do tega, da fotograf naredi fotografijo, ki bo to stanje telesa in duha izžarevala.

Nekih pravih vzornikov nimam, izpostavila pa bi Boga Čerina, svojega dolgoletnega mentorja. On me je prvi spoznal z umetnostjo Helmuta Newtona, nato Andreasa H. Bitesnicha, seveda pa tudi Mapplethorpa.

Transformacija nosečega telesa me je v resnici prva pritegnila, ko sem se začela ukvarjati z aktom. Prijateljica je bila noseča in zelo me je zanimalo, kaj lahko naredim s še eno oblino na telesu. Pri tem me zanimajo tako detajli kot celotne figure, predvsem pa energija, ki žarči skozi telo. Druga vznemirljiva stvar je bila, ali bom lahko to telo pokazala tudi javno. Nosečnost je običajno obdobje v življenju ženske, verjetno tudi najlepše, najbolj subtilno, vendar pa predsodek, da bi pokazale svoje telo javno, ostaja.

Že moj mentor Bogo Čerin je govoril: »Ni se problem sleči, problem je fotografije pokazati.« Model se mora s fotografijo ne nazadnje soočiti, ker morda noče deliti te lepote z drugimi, ker se ne vidi kot lepo. Marsikatera ženska si želi ohraniti spomin na nosečniško obdobje, potem pa je od osebnih zavor odvisno, kako reagira. Pomemben je tudi najin odnos, biti mora intimen, zaupljiv. Tudi sama sem bila nekoč model in vedo, da ne bi nikoli zlorabila njihovih fotografij. Negativnih izkušenj z zlorabami sicer nisem imela, vem pa, kaj pomeni, da te ljudje odklanjajo, ker si se razgalil – četudi v kontekstu umetnosti.

Toda prav delo modela me je še bolj usmerilo v fotografijo. Ker so bili modeli vedno ženske, sem kot ženska najprej fotografirala moško telo. To mi je precej otežilo stvari, saj do dobrega moškega akta prideš težje kot do ženskega. Potem pa sem ugotovila, da lahko moški na fotografiji zelo hitro izpade »pocukran«, medtem ko lahko žensko postaviš v katero koli pozo in je estetska. Najprej so bili moji modeli moji znanci in prijatelji, eksperimentirala sem tudi z avtoportretom, ko pa sem že lahko pokazala več fotografij, sem lažje dobila tudi modele. Ena od taktik je tudi ta, da ko delam naročene portrete, svoje stranke povprašam, ali so pripravljene pozirati tudi zame.

Na ogled sem postavila nekaj fotografij iz cikla Bodoče mamice, ki sem ga pred petimi leti v mnogo obsežnejši obliki razstavila v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu. Sem ena od štirih povabljenih umetnikov, ki razstavljamo v galeriji na gradu, ki ji je svetovna zveza za fotografsko umetnost (FIAP) podelila status fotografsko središče FIAP.

Delam zelo različne stvari, veliko tudi po naročilu. Avgusta bom petič organizirala likovni ekstempore Eko Drava, kjer se povežemo različni umetniki in ustvarjamo na ekološke teme, povezane z lokalnim okoljem. Nedavno sem ustanovila svoj Klub za sodobno fotografijo in potovanje, pridružilo se mi je še nekaj umetnikov.