Zavrnil sem možnost panoramskega ogleda otoka s turističnim vlakcem in se na pot po zgledno tlakovani cesti raje odpravil peš. Nič na otoku neposredno ne kaže na to, da je tu nekoč bilo taborišče za politične kaznjence. Če tega ne bi vedel vnaprej ali če ne bi prebral obledelega informativnega zapisa za turiste na začetku poti, bi mislil, da hodim med razpadajočimi barakami in poslopji nekdanjega kmetijskega kombinata ali obrtnih delavnic. Nikjer ni najti niti skromne spominske plošče, kaj šele spomeniškega obeležja. V najbolj umazanem in zanemarjenem muzejskem prostoru, kar sem jih kdaj videl, si je mogoče za nekaj kun ogledati desetminutni film; tam je razstavljena tudi peščica bolj kot ne bizarnih predmetov, ki so ostali za nekdanjimi taboriščniki. Ni dvoma, snovalci in upravljalci jadranskega gulaga so pred odhodom z otoka temeljito počistili za seboj in poskrbeli, da za njihovim projektom in početjem ni ostalo prav nobenih materialnih dokazov. Kot nacisti, ki so na očitke o zločinih v kacetih cinično odgovarjali, da je tisto, kar se dogaja v Auschwitzu, nemara res zločin, toda na srečo ne bo nikogar, ki bi o njem pričeval in ga dokumentiral, ker Auschwitza nihče ne bo preživel, so tudi jugoslovanski trdorokci poskrbeli za izbris dokazov in pozabo. V kibernetični stroj Goli otok je bilo vnaprej vprogramirano njegovo samoizničenje. Mnogi izmed tistih, ki so preživeli, o svojih izkustvih na otoku niso govorili do smrti. Tisti, ki so spregovorili, so pisali romane, literaturo, fikcijo. Tudi neposredna memoarska pričevanja se berejo kot fikcija. Tudi Goli otok je danes fikcija in fantazma. Metafizika. Ne obstaja.
Za takšen »status« dodatno skrbita rabska občina kot upravljalka otoka in Republika Hrvaška, ki materialno dediščino Golega otoka sramotno zanemarjata, opuščata nekatera minimalna ravnanja (kot je na primer čiščenje kozjih in ovčjih iztrebkov) in dovoljujeta, da se ostanki zgradb sesuvajo vase in propadajo. S takšnim odnosom taboriščnike še enkrat izpostavljata simbolnemu ponižanju, tiste, ki so tam umrli, pa še drugič ubijata. A tudi uradna Slovenija, ki je zgodovinsko soodgovorna za to, da so bili na Golem otoku internirani mnogi slovenski politični zaporniki, in bi ji moralo biti stanje ostankov taborišča poznano, kolikor vem, doslej ni javno reagirala na škandalozen odnos hrvaških oblasti do spomina na golootoško kalvarijo ali dejavno prispevala k ureditvi problema. Nedvomno je vsakokratni ideološki profil države (in nacije) najjasneje berljiv iz odnosa do njenih mrtvih. Medtem ko se snujejo prazni pomniki »sprave« in se vse bolj odkrito, tudi z uradno politiko obeh držav, izvaja »tiha« rehabilitacija okupatorjevih sodelavcev in kolaboracije z nacifašizmom v drugi svetovni vojni, na Golem otoku ni prostora (in denarja) za spominsko ploščo, vsaj za imena žrtev, ali za idejo, da bi v kiosku pri vhodu poleg kiča ponudili tudi kako knjigo, vsaj preprost zgodovinski vodič za nepoučene nove generacije naključnih obiskovalcev. Seveda, tam so trpeli in umirali nekakšni hard core komunisti, stalinisti, tisto je bila samo njihova notranja, komunistična zadeva. Ali kaj?
Pot me je sprva vodila skozi gozdič s pinijami in drugim sredozemskim rastlinjem (ki so ga posadili jetniki; ob ustanovitvi zapora leta 1946 je bil otok popolnoma gol), da bi se kmalu znašel med skalovjem in kamenjem z redkimi posušenimi drevesi. Nadležni škržati in drugi insekti so me agresivno napadali, a sem vztrajno rinil naprej. Niso me toliko zanimali taboriščni objekti kot tista mesta, kjer so zaporniki, sem domneval, lomili kamen, s katerim so jih gradili. In sem prišel do tja, do črte, onkraj katere ni bilo ničesar več. Samo kamen. Nič. Nič v kamnu. Izkušnja niča, mesto, s katerega se je človek, kot je v knjigi H genealogiji morale, ki sem jo, kdo ve zakaj, nosil s sabo v nahrbtniku, zapisal Friedrich Nietzsche, zaman spraševal »čemu sploh človek« ali iskal »odgovor na krik vprašanja 'zakaj trpeti'«; mesto, na katerem je človek »volje do niča« in »do moči« z batinami v kožo drugega človeka vbijal odrešenjsko »voljo do smisla«.
Še enkrat sem pogledal tja čez v tisti kamniti nič in pomislil, da je bil morda prav takšen pogled tisto najgrozljivejše izkustvo vsakega zapornika, hujše od vseh človeških trpinčenj. Vročina je dosegala peklenske izmere, iz plastenke so izpuhtele še zadnje sledi vode. Hotel sem narediti še nekaj korakov naprej po kamnih, a sem nekako vedel, da bi potem tam tudi ostal, nič bi me vzel k sebi. Obrnil sem se in se vrnil k svojim običajnim prividom.
