Ta osladna limonada je nas koncu pripeljala tako daleč, da je pred dnevi nastal cel škandal, ker je Slovenska vojska prijazno odklonila prihod v Zagreb in se zahvalila za vabilo, da bi deseterica njenih vojakov sodelovala v veliki vojaški paradi ob dvajseti obletnici vojaške operacije Nevihta!
Še pred petimi, šestimi leti, ko so se slovenski in hrvaški specialci na bregovih Mure in Piranskega zaliva gledali preko puškinih cevi, je bil tak prizor mogoč samo v mokrih sanjah Janeza Janše: ob zvokih koračnice »Naprej zastave slave« kleni mladeniči v uniformah slavne Slovenske vojske z dvignjeno glavo in puško, pripravljeno na strel, vstopajo v Zagreb in korakajo po Slavonski aveniji, Hrvati pa jim navdušeno vzklikajo in jih posipajo s cvetovi vrtnic. Zdaj, ko jih v Zagreb proseče in roteče kličejo sami Hrvati – in ko bi bilo vsega deset slovenskih vojakov, torej niti polovica Slovenske vojske, dovolj, da okupirajo Republiko Hrvaško in zmagoslavno vstopijo v hrvaško glavno mesto – so Slovenci to vljudno zavrnili, očitno niso hoteli kaliti skladnih odnosov med državama.
Zdelo se je torej, da o Hrvatih in Slovencih ni – in tudi nikoli več ne bo – kaj pisati. Medtem sem, kot ste tudi sami opazili, na smrt zdolgočasen pisal o evropski birokraciji, korporativnih zarotah, priseljencih, spletu, glasbi, športu in podobnih banalnih rečeh in hrepenel po dobrih starih časih, ko smo se vztrajno sovražili in drug drugega zmerjali z dunajskimi kočijaži.
Tudi zato nemara sta se Jernej Sekolec, slovenski član arbitražnega sodišča, in agentka slovenskega ministrstva za zunanje zadeve Simona Drenik, predstavnica Slovenije pred sodiščem, tako nevarno spozabila, ko sta se po telefonu – čeprav so takšni stiki po mednarodnem arbitražnem pravu strogo prepovedani – sproščeno dogovarjala o strategiji in taktiki pritiska na predsednika sodišča Gilberta Guillauma in člane senata.
Vrag ju pocitraj, celo če bi ljubimkala in se dogovarjala za srečanje v kakem poceni motelu na Celovški cesti, bi Jernej in Simona bolj pazila, da ju ne ujamejo, kot ko sta se konspirativno dogovarjala o resni, kolosalni politični zaroti za kulisami mednarodnega sodišča o določitvi meje med državama! V času, ko Wikileaks dnevno objavlja najstrože varovane obveščevalne dokumente, v času, ko se celo Barack Obama s svojo soprogo pogovarja s podajanjem listkov in ko celo najbolj neumen narkomanski luzer na kokainu ve, da dilerja v nobenem primeru ne sme klicati po mobitelu, sta se sodnik Sekolec in agentka Drenikova po telefonu sproščeno pogovarjala o tem, kako prelisičiti Hrvate in mednarodno pravo!
Izpadla sta celo bolj neumna od zunanjega ministra Karla Erjavca, ki je pred meseci pred kamerami velenjske televizije VTV izustil, da ima »neformalne informacije«, da bo arbitražno sodišče Sloveniji dodelilo izhod na morje, pozneje pa se pregovarjal, da je pravzaprav rekel, da ima »pozitiven občutek«, kot da hrvaške obveščevalne službe ne bi mogle brez Wikileaksa, da bi lahko točno citirale njegove besede o »neformalnih informacijah« in kot da Erjavec tega ne bi rekel javno, na televiziji.
Posnetke Jernejevih in Simoninih telefonskih šepetanj so bržčas zgolj po pomoti namesto na velenjski televiziji objavili v zagrebških in beograjskim časopisih, in izbruhnila je strašanska afera, polnokrvni Pirangate: Sekolec in Drenikova sta ponudila odstop, Slovenci so se začeli prepirati, kdo je »globoko grlo« na MZZ in Hrvate obtožujejo špijonaže, Hrvati pošiljajo besne depeše in obtožujejo Slovence škandaloznega kršenja mednarodnega prava, slovenska opozicija zahteva odstop premierja Miroslava Cerarja, hrvaška opozicija pa umik iz postopka in nepriznavanje arbitražnega sodišča.
In spet je vse tako kot nekoč, Slovenci so spet potuhnjeni, pokvarjeni dunajski kočijaži, ki za hrbtom naivnih Hrvatov kujejo zarote in si prisvajajo Savudrijski zaliv, Hrvati so spet potuhnjeni, pokvarjeni dunajski kočijaži, ki za hrbtom naivnih Slovencev kujejo zarote in prisluškujejo njihovim telefonom, Slovenci bodo spet maltretirali Hrvate na meji, Hrvati bodo slovenskim turistom na avtomobilih luknjali gume, spet se bodo kot pred petimi, šestimi leti slovenski in hrvaški specialci na bregovih Mure in Piranskega zaliva gledali preko puškinih cevi, spet nas bodo evropski gospodarji klicali v Bruselj in po uradih iskali bedaka, ki mu je sploh padlo na pamet, da v Unijo povabi Slovence in Hrvate.
In spet bodo v mokrih sanjah Janeza Janše kleni mladeniči v uniformah slavne Slovenske vojske z dvignjeno glavo in puško, pripravljeno na strel, ob zvokih koračnice »Naprej zastave slave« vstopali v Zagreb in korakali po Slavonski aveniji, medtem ko jim bodo Hrvati navdušeno vzklikali in jih posipali s cvetovi vrtnic.
Konec je tisočletne ere neskaljenega miru, ljubezni in razumevanja, pravzaprav je še dolgo trajalo. Vse bo spet tako, kot je bilo in kot edino lahko je in mora biti: če bi se Slovenci in Hrvati lahko prenašali, če bi bili lahko drug ob drugem in drug z drugim, Jugoslavija ne bi razpadla.
Navsezadnje, če bi se lahko prenašali, ne bi, jebiga, na koncu razpadla celo Evropska unija.
