»Bil sem v ovinku, po toku je priplaval štor z vejami in moral sem odviti vstran, pri tem pa naletel na drevo, ki je raslo iz brega, ga zadel in razbil propeler,« je voznik plovila osebno razložil svoj nedavni pripetljaj.
Pripetljaj na Ljubljanici. Reki, po kateri med drugim plovejo tudi plovila. Razna plovila. V njegovem primeru je šlo za hoverkraft, plovilo na zračni blazini, ki se uporablja predvsem v močvirjih, saj mu zadošča že centimeter vode, da se lahko s pomočjo velikega propelerja na zadnjem koncu lebdeče giblje po gladini. Naprava je bila izumljena leta 1959, za našega sogovornika pa to niti ni njegov prvi hoverkraft. Prvega je naredil davno nazaj, v srednji šoli (strojna) leta 1979. In je tudi že plul po Ljubljanici.
Pripetljaj s hoverkraftom daje misliti, da v primeru Ljubljanice in njene flote ne gre zgolj za težnjo po plovbi, temveč prej za mikrokulturo vnetega realiziranja dobro znanega slovenskega nacionalnega samograditeljskega vzgiba. Ko je zgraditi (in imeti) čoln morda celo pomembnejše od vožnje same.
In moram se tudi sam spomniti težkega železnega gredlja, ki sem ga v otroštvu uporabljal kot fortifikacijski pripomoček v bitkah s sosedskim vrstnikom. Kaj je s črnim tesarolom mastno prebarvani gredelj počel sredi kontinentalnega dela Ljubljane v zgodnjih sedemdesetih? Jah, stric in njegov prijatelj sta imela namero kanu, s katerim sta se fijakala po Ljubljanici, predelati v jadrnico. Primer razbitega hoverkrafta daje slutiti, da samograditeljski duh na reki ne popušča. Ali pač? In gre morda za zadnji krik generacije in tovrstne rečne mikrocivilizacije?
Mazohističen odnos z reko
Odnos med Ljubljanico in Ljubljančani je mazohističen. V smislu, da reka sicer teče skozi mesto, a je zaradi globoke struge in domnevne oporečnosti načeloma nedosegljiva. Ali neužitna. »Ljubljanica se ne uporablja preveč. Kar je po svoje dobro. Predstavljaj si, da bi bilo tukaj sedaj na vodi dva tisoč plovil,« pove član ribiške družine Barje v sredo popoldan, ko smo se s kanujem približali njegovi pasari, ki sta jo s kolegom obnavljala: »Delava prostor za namestitev hladilne torbe,« doda njegov ribiški kolega. Na bregu pred hišo ribiške družine nasproti Livade je bilo našteti kakih dvajset čolnov, od katerih pa je večina delovala zunaj pogona.
Podoben vtis se da dobiti tudi nekaj nižje, ob pogledu na čolne oziroma plovne naprave pri veslaškem klubu. »Tistega uporabi neka skupina enkrat na leto, ko se gredo napit v višji del Ljubljanice, sicer pa stoji tukaj,« gospod Marko, vodilni v internem klubskem bifeju razloži značaj plovila iz modrih plastičnih sodov, ki so povezani z nekakšnimi trakovi. Slejkoprej zanesljivimi trakovi?!
Čeravno se iz Ljubljanice sem ter tja izvleče kak več tisoč let star drevak, je tradicija, iz katere izhaja dandanašnja flota, bistveno mlajša. Plutje po Ljubljanici dandanes je navkljub koliščarjem, Rimljanom in drugim junakom rečice pojav brez resne kontinuitete. »Leta 1955 sta prenehala delati zadnja dva čolnarja, njuno zadnje veliko naročilo so bile skale za obnovo Nuka. V šestdesetih so znižali gladino reke in uničili vse pritoke z Barja, ki so se posušili, ko se je znižala še podtalnica, je pa sploh prišlo do težav, ko so začeli pokati piloti na hišah, ker niso bili več v vodi in na ta način zaščiteni. A je zadeva postala urgentna šele, ko je začela pokati Mayerjeva hiša, in takrat so vodo spet dvignili za meter. Za več niso mogli, ker se je Barje medtem sesedlo. Hkrati pa so na njej prepovedali vse aktivnosti. Od leta 1965 pa tja do 1972, 1974 ni bilo na Ljubljanici praktično nič. Potem smo začeli na Ljubljanico hoditi ljudje, ki smo tjakaj pripeljali predvsem 'elanovo svaštarijo', oblasti pa so sprejele odlok, da se da po reki voziti manjše čolne, opremljene s tomosom 4,« pojasni polpreteklo zgodovino plovbe Tomo Zupančič, šef Društva rečnih kapetanov in turistični prevoznik. Uporablja ladjice, ki so kopija ameriških jezerskih plovil in so jih zvarili v različnih ljubljanskih firmah, kot so bivša Hoja, Mostovna in podobno. »Pač tam, kjer so imeli primerna dvigala za ta posel,« nadaljuje. »Nekaj pred osamosvojitvijo so v veslaškem klubu naredili prvi tak velik čoln. Ime mu je bilo Julija. Nekaj zatem je na vodo prišla tudi Cedevita, ki je tragično končala pod Tromostovjem, potem ko se je odvezala. Tudi drugi so začeli delati, vsak po svoje. Sam sem na Ljubljanici od leta 1992.«
Jahte, čolni, jadrnice
Trenutno je na reki 17 registriranih plovil, torej večjih ladjic, ki so bodisi parkirane na levi strani reke nasproti Špice ali prevažajo turiste. Številni individualni manjši čolni oziroma plovila so neregistrirana. Za njihovo število se ne ve. Med drugim tudi par gliserjev. Tako tudi menda več kot 60 leta stara gliser jahtica, ki je te dni privezana na enega od »splavov« nasproti Špice. Zgodbo o njej pove Vojko Bašič, eden od veteranov rečnega življenja, ki s kolegom Janezom Virantom vozi turiste z ladjo Barjanka: »Ne vem, kako resnična je, verjetno pa bo nekaj na tem, da se je s tem čolnom po kanalih v Italiji (pomisliš na kako Tibero v Rimu, op.p.) vozila španska kraljica. Potem so čoln kupili Nemci in ga pripeljali na Jadran, kjer ga je kupila neka ljubljanska družina in ga na koncu podarila nekomu na Ljubljanici. Slučajno se je pa bivša lastnica potem enkrat vozila po Ljubljanici in zagledala čoln, ki ga je pred leti podarila, ves potopljen. V istem trenutku ga je podarila kapetanu barke, ta ga je zrihtal in čoln je bil spet naprodaj. Uredil sem nekega gospoda, da ga je kupil, vendar pa gospod ne kaže večje volje, da bi ga uporabljal, zato je čoln sedaj pri meni.«
V torek se je po reki pripeljala še ena podobna gliser jahta, spet Julija (verjetno Primičeva) po imenu, ki je na reki zadnja tri leta. V maniri s starimi oljnimi barvami prebarvanih lutk rdečkasti mikro-gliser, ki je privezan pri veslaškem klubu in se prodaja. Za 500 evrov. Brez motorja. »Izvrsten majhen čoln. Kot bolha med avtomobili. Eden od vsega dveh, ki so bili izdelani v Mehanotehniki Izola. Resda je za vsega dve osebi, vendar pa ob minimalno močnem motorju že glisira,« ga je hvalil lastnik. Ni prepričal.
Nekako se ve, da je na Ljubljanici bolje imeti čoln z ravnim dnom, z minimalnim ugrezom, ne pa s špičastim premcem. Bolj primerni so premci »amfibijske« štirioglate oblike, da lahko preko premca stopiš na breg. Kajti na bregu Ljubljanice se lahko pogrezneš v mulj zelo globoko. Zato so na Ljubljanici plovila, ki se zdijo čista improvizacija, nemalokrat najbolj funkcionalna. »Pravzaprav so plovila iz sodov še najbolj varna, saj bo plovilo še vedno plovno, tudi če bo polovica sodov fuč,« spet pove Bašič. Pa še ena zadeva je kočljiva. Rečna trava, ki se zapleta okoli osi elis motorjev, pri čemer je težava bistveno večja za šibkejše (tomos 4 itd.) kot močnejše (30 konj) motorje, pri katerih se da trave znebiti tako, da enostavno prestaviš motor v vzvratno predstavo in se trava potrga.
Zdi se, da je ni tehnologije, ki na Ljubljanici še ni bila preizkušena. Ob neki hiši na Opekarski, torej nekaj višje od Ljubljanice, lahko na dvorišču vidite samograditeljski izum, ki deluje kot pol cepelin, pol podmornica, a me »stroka« z reke umiri, naj se zaradi tiste naprave ne vznemirjam, češ da še ni bila v vodi. Eden prvih tehnoloških poskusov so bili čolni z vrtljivimi kolesi. Torej kot pri ameriških rečnih parnikih. »Imel sem enega. Najprej je imel vgrajen motor od spačka, težava pa je bila, da se ga ni dalo obrniti drugače, kot da sem vklopil dodatni izvenkrmni tomos, kar pa se je tedaj še dalo, ker sem bil na reki malodane sam,« pove Janez Virant, Bašičev partner. Če je tisto barko poganjal spačkov motor, je drugo ladjico iz tistega časa, ki je imela kolo na sredini, gnal motor mercedes dizla. In ker je imela kolo na sredini, ni držala smeri, ampak je ves čas vozila cik-cak. »Najboljši čoln, kar jih je bilo kdaj na Ljubljanici, je moj in sedaj leži tam pri veslaškem klubu. S 40 konji zadaj sem z njim lahko dosegel hitrost tudi do 90 kilometrov na uro,« pove Blaž Krže, rečna legenda, ki se je v sredo zvečer do novega gostinskega pontona pod Alter barom pripeljal s taistim čolnom, ki bi naj bil last nekdanjega ministra Janeza Kopača. Kar pa je gospod minister nekaj ur prej po telefonu zanikal, čeravno večina na reki še vedno meni, da je njegov.
Smučanje na vodi, supanje ...
Gospod Krže je zadnji, ki naj bi po Ljubljanici smučal na vodi. »Od Špice do Tromostovja kakih šest let nazaj je bilo to. Pri Tromostovju sem se sicer moral 'usesti', ker je preozko, da bi lahko obrnil na smučkah, sicer pa ni problema.«
Krže je znani samograditelj. Človek bogatih izkušenj glede tega, kako prekopirati obliko in razmerja uspešnega in priznanega čolna ter potem v kateri od okoliških delavnic narediti samograditeljski primerek za na Ljubljanico. »V soboto sem odlil spodnji del, v nedeljo zgornjega, v sredo je bil čoln že na vodi,« pove.
Če ste se na tem mestu vprašali, ali je smučanje na vodi na Ljubljanici dovoljeno, naj vas pomirimo, da ni. Običajni državljan civilist lahko po Ljubljanici kvečjemu vesla. Ali po novem tudi jadra, kot to določa pred 14 dnevi prenovljen mestni odlok o Določitvi plovbnega režima na Ljubljanici. Četrti, prenovljeni člen tega odloka pravi: »Na plovbnem območju lahko plujejo športni veslaški čolni in čolni na jadra za športne in rekreacijske namene. Na delu plovbnega območja, in sicer na reki Ljubljanici od mostu za vodovod v Črni vasi do zapornice na Ambroževem trgu ter po Gruberjevem prekopu, ki je določen v uredbi, ki ureja uporabo plovil na reki Ljubljanici, lahko plujejo plovila za javni prevoz oseb in blaga, če izpolnjujejo pogoje iz te uredbe, ki ureja uporabo plovil na reki Ljubljanici ter plovila za izvajanje lovsko-gospodarskih načrtov in ribiško-gojitvenih načrtov.« Če torej niste na kakršenkoli način službeno ali profesionalno hobistično vezani na reko, lahko zgolj veslate. Ali pa poganjate čoln s palico odrivajoč se od dna. Kar je sicer osnovni način, ki so ga nekoč uporabljali čolnarji, ki ga pa v teh časih ni še nihče obudil.
Letošnje leto se dogaja na Ljubljanici silen razmah veslanja na deskah ali supih. Veščino so si v sedemdesetih izmislili deskarji na valovih, da so preživljali dneve na vodi, kadar ni bilo pogojev (valov) za deskanje. »Na Ljubljanici smo se pojavili lani, letos se pa spričo vremena dogaja eksplozija dejavnosti,« pove Damjan Možina, učitelj in tudi aktivist nove discipline. Bojda je supov v Sloveniji ta hip vsaj 2000, popoldan, ko je reka najbolj obljudena, so pa najbolj številni udeleženci dogajanja prav ljudje, ki veslajo na deskah. »Seveda se je promet na reki skozi desetletja povečal, vendar pa o kaki gneči ne moremo govoriti. Če smo pametni, se da vse dogovoriti, in če torej vidiš veslača, ki mora ritensko in te zato ne more videti, je na tebi, da ga upoštevaš,« razmišlja Srečko Masle, med drugim tudi svetovni in evropski prvak v disciplini spust s kanujem na divji vodi, ki ob Ljubljanici živi domala vse življenje. Dandanes kot veslaški trener.
Gnečo na reki preprečuje to, da nemalo ljudi, ki čoln sicer imajo, tega ne uporablja. Tudi Dejan Filipović - Dejzi, ki nam je tudi ob tej priložnosti, tako kot pred tremi leti, ko smo pisali reportažo o spustu v kanuju od Vrhnike, posodil svoj kanu, s katerim smo se podali na kratko inšpekcijo obale, je bil v sredo na vodi drugič letos. »Ni časa,« pravi, je pa res, da se je vmes razdajal pri organiziranju Flow festivala. Ne da bi mi za to vedeli.
Izrivanje veteranov
Gneče torej ni, a vznemirjenja na reki v teh dneh ne manjka. »Sezono bi bilo treba speljati do konca,« med drugim meni gospod Zupančič, v katerem se da prepoznati tudi političnega predstavnika soudeleženih veteranskih struj na reki Ljubljanici. Istega dne, ko smo se dobili, torej minulo sredo, je namreč moral prenehati obratovati splav Zupančičevega soborca iz pionirskih poosamosvojitvenih začetkov plovbe na reki. Splav dotičnega je bojda obratoval zadnjih 15 let in je imel tudi gostinsko ponudbo. Lastnik, ki ne želi biti imenovan, je v telefonskem pogovoru dejal, da razprodaja vse imetje firme in da bo ob koncu postopka sklical tiskovno konferenco. Domneva se, da je moral obratovanje splava prekiniti, ker je tako zahteval najemnik lokala na Špici. Ki ga je mesto (ob nerazumno ostrih pogojih) neuspešno oddajalo vse od leta 2010. No, izjava gospoda Zupančiča se prej nanaša na splave na drugi strani Špice, ki naj bi se po novi odločbi morali prav tako preseliti do novega pristana (ali pač kam drugam). In prav tako ukiniti ponudbo piva po dostopnih cenah.
Mestna oblast se je reke lotila celovito, zaplesti pa se zna predvsem na Gruberjevem kanalu. Privez, ki ga je mesto zgradilo in ki se zdi večini vpletenim lep, vendar pa nefunkcionalen objekt. Gospod Bašič na primer razmišlja takole: »Na Ljubljanici sem 54 let. Sem s Prul. Poznam reko. Sušice bodo padle dol. Ko bo prvi večji naliv, bo iz barja stekla v reko vsa navlaka, in vse to bo steklo v Gruberja. Ko bo priplavalo še prvo ali drugo drevo, se bo zadeva zamašila,« opozarja eden od osebnih in torej podrobnejših poznavalcev reke. Podobno razmišljajo na fakulteti za gradbeništvo in geodezijo oziroma na tamkajšnji katedri za splošno hidrotehniko. Torej vsaj nekoč ali pač do nedavno ustanove, za katero se je zdelo, da o hidro problematiki ve največ. Bojijo se, da bi zamašeni Gruberjev kanal povzročil poplave Barja v zgornjem toku reke.
Kdo ima v tem disputu prav, zna nemara pokazati katera od ujm v prihodnjih letih. Bolj nedvomno je, da je mesto letos odločno in dokončno stegnilo roke po Ljubljanici z namero, da iztrži kak evro več. »Zadeva je zelo enostavna. Sedaj so se začeli grebsti premnogi s strani, nas, ki smo na Ljubljanici zastavili in dvignili turizem, se hočejo pa znebiti,« je »staropravdno« povzel letošnje manevre na Ljubljanici eden od starost dogajanja na reki.
