Pravila velevajo, da agenti držav o končni odločitvi sodišča ne smejo komunicirati z arbitri. Slovenska agentka Simona Drenik in slovenski sodnik na arbitražnem sodišču Jernej Sekolec sta to očitno počela. Tako je razkrila objava prisluhov telefonskim pogovorom med njima v hrvaških medijih. Nekdo jima je torej prisluškoval. Najverjetneje hrvaška obveščevalna služba. Nenavadno bi bilo, če tega pri tako občutljivem vprašanju, kot je določanje državne meje, ne bi počela. Nenavadno bi bilo, če ji pri tem (umazanem) početju ne bi sledili tudi slovenski obveščevalci. A rezultatov njihovega dela (še) ni. Oziroma so: Slovenca, vpletena v delo arbitražnega sodišča, sta se v prisluhe ujela, Hrvata ne, čeprav je težko verjeti, da ni tudi njiju kdaj zasrbel jezik in da se nista prav nič pogovarjala o tem, kako bo odločilo sodišče glede poteka meje med Slovenijo in Hrvaško. Če se ne bi, Hrvaška najbrž ne bi bentila, da se ji po razsodbi obeta izguba velikega dela Piranskega zaliva. V tej zgodbi namreč agenti (in tudi sodniki) zastopajo interese vsak svoje države. Razlika je očitno samo ta, da »slovenski uradniki ne znajo telefonirati«, kot je za STA ugotovil častni konzul Hrvaške v Sloveniji Božo Dimnik.
Dodatna smola je, da je slovenski politični vrh v teh dneh, ko bi bilo najbolj koristno, če bi poležaval v senci hrvaških borovcev, v Ljubljani in daje zmedene izjave o najnovejši aferi s Hrvaško. Drenikovo in Sekolca je premier Cerar žrtvoval s pozivom k odstopu oziroma k prevzemu odgovornosti. Bolje bi bilo, če bi molčal, če bi si vlada vzela čas za preučitev primera in po razgretem poletju Hrvaški sporočila, da glede pogovorov med sodnikom in agentko niso ničesar ugotovili. Tako pa se lahko zgodi, da bo Slovenija po Savudriji zaradi netaktnosti potegnila kratko tudi v Piranskem zalivu. V tem primeru bi Slovenci po pol stoletja najverjetneje enako vneto, kot zaradi izgubljene Savudrije še danes kolnemo Edvarda Kardelja, udrihali tudi po sedanjem premierju Miru Cerarju in zunanjem ministru Karlu Erjavcu.
