Ta ni od včeraj. Po neskončnih razglabljanjih, da menedžment v bolnišnicah potrebuje več avtonomije, je s kriznimi ukrepi vlad v zadnjih letih izgubil še tisto, ki jo je imel. Politiki so sklenili, da si direktorji, ki bodo imeli izgubo, zaslužijo nogo. Ko so jih direktorji ubogali in zdravljenje bolnikov usklajevali z vse nižjimi prihodki, so se na vladni strani čudili daljšanju čakalnih dob. Hkrati so dopustili, da je direktor največje bolnišnice plačan slabše od direktorjev številnih zdravstvenih domov in tudi vrste podrejenih. Večina ljudi, ki bi bili tej funkciji morda kos, se povabilom h kandidaturi le nasmiha. Tisti, ki se opogumijo, pa se bodo morali vedno znova otepati sumničenj, da je kandidatura zanje izhod v sili ali pa da imajo z bolnišnico še kakšne »postranske« načrte.

Direktorji, ki se še najbolj bojijo izgube stolčka, težko rečejo ne. Nespodobna ustrežljivost do dobaviteljev, popuščanje ozkim interesom nekaterih zaposlenih in hoja po prstih mimo politikov, ki so se pokazali pri vrsti afer v ljubljanskem UKC, so poganjki iste veje. Ko so vodilni v skrbeh, jih je še lažje upogniti. Pomenljivo je, da se začasno vodenje ni zavleklo le v največji bolnišnici, ki jo bo tudi Vrhunčev naslednik Andrej Baričič vsaj sprva vodil kot vršilec dolžnosti. Na prepihu je predolgo tudi Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), kjer novega generalnega direktorja neuspešno izbirajo že od začetka leta, na mestu vršilca dolžnosti pa ostaja Samo Fakin. O odstavitvi generalnega direktorja Janeza Remškarja se pogovarjajo tudi na Onkološkem inštitutu, kjer v nasprotju s sosednjim kliničnim centrom nimajo ogromnih izgub. So jim pa zato iz rok znova ušli spori znotraj bolnišnice.

Ohranjanje negotovosti je eden od znakov, da vlada Mira Cerarja svojo voljo v zdravstvu uveljavlja s tršo roko, kot so jo prejšnje vlade. Zadnji neuspeli razpis za generalnega direktorja UKC Ljubljana pa je bil tudi bistveno skrivnostnejši od kadrovanja v prejšnjih mandatih. Še nedavno je bilo samoumevno, da kandidati svoje načrte zaposlenim in širši javnosti predstavijo, še preden jih ustoličijo. Zdaj do zadnjega skrivajo celo njihova imena. Vršilca dolžnosti generalnega direktorja UKC Ljubljana so članom sveta predstavljali šele na dan, ko so odločali, ali je pravi človek za to funkcijo.

Imperativ je tokrat poenotenje vrst. Da se bodo neprestani trki med vlado, zdravstveno blagajno in največjo bolnišnico verjetno umirili, je lahko dobra novica. Ko vsak vleče v svojo smer, se zdravstvo nikamor ne premakne. A včasih je vendarle bolje, da funkcionarji niso poravnani na isti liniji. V zadnjih letih so se ministri za zdravje in direktorji zdravstvene blagajne vsaj malo medsebojno brzdali pri varčevalnih ukrepih. Z očitki, da nasprotna stran ne da ničesar od sebe, so se spodbujali k redkim spremembam. Tudi javno jamranje v kliničnem centru, ki je jezilo tako vladno stran kot ZZZS, je bilo včasih za bolnike čisto koristno. Z njim so dobili kak aparat več, dodatne zdravnike ali medicinske sestre, pa denar za več zdravljenj... Zahteva po tihi enotnosti, ki ne trpi pomislekov, bi bila lahko uničujoča.