Ni povsod tako vetrovno kot na severu Evrope, ponekod drugod je, recimo, predvsem sončno. A tako vetrne kot sončne elektrarne bi bile brez takšne ali drugačne oblike državnih spodbud še nekaj razmeroma dolgih let najbrž ekonomsko vprašljive, med drugim zaradi »neenakomernosti« proizvodnje. Ni sonca ali vetra, ni elektrike, če pa veter divja ponoči, ko so potrebe najmanjše, je križ s presežki. Tako nedavna uredba slovenske vlade »o načinu določanja in obračunavanja prispevkov za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije v soproizvodnji z visokim izkoristkom in iz obnovljivih virov energije« pod nekrščansko dolgim naslovom poleg podražitve električne energije za gospodinjstva skriva dejstvo, da država subvencionira skoraj 4000 slovenskih »zelenih« elektrarn (dobrih 3000 je sončnih) in da potrebe po tem denarju skokovito rastejo: letos naj bile približno trikrat tolikšne kot leta 2010, ko je država za subvencioniranje tovrstne proizvodnje namenila 50 milijonov evrov.
Tesla Motors bo konec tega poletja kupcem dobavil prve »hišne baterije« (s programsko opremo) tipa powerwall. Za 3000 (7 kWh) oziroma 3500 (10 kWh) dolarjev; upoštevaje pretvornik iz enosmernega v izmenični tok in montažo bo cena sistema od 5000 do 7000 dolarjev. Zidna baterija je namenjena shranjevanju električne energije bodisi iz sončnih celic bodisi iz omrežja ter izravnavanju razlik v dnevni obremenitvi omrežja in nadomeščanju električnega toka ob izpadih omrežja. Ker izkoristek (nobene) baterije ni 100-odstoten, po domače in okroglo rečeno zmogljivost baterije pomeni, da lahko (večja) deset ur nudi 900 vatov moči, kar je po statistiki četrtina manj, kot v vsakem trenutku (spet: podnevi več, ponoči manj) potrebuje povprečno ameriško gospodinjstvo. O ekonomski upravičenosti naložbe v Teslovo zidno baterijo (jamstvo nanjo je desetletno, kar ob dnevni uporabi pomeni približno 3600 ciklusov polnjenja in praznjenja) je mogoče ob različnih podmenah sestaviti različne račune, toda začetna proizvodnja 40.000 kosov je bila menda v hipu razprodana. Predvsem v Kaliforniji, znani po zastarelem in nezanesljivem prenosnem omrežju ter naglo rastoči proizvodnji iz sončnih elektrarn.
Ampak ustanovitelj in prvi človek Tesle Elon Musk ne bi bil, kar je, če ne bi imel bistveno bolj (pre)drznih vizij. Z omrežnimi »skladišči« električne energije, s katerimi namerava, kot je dejal pred nekaj tedni, »v temeljih spremeniti način, na kakršnega svet uporablja energijo. Govorimo o teravatnih razsežnostih, cilj pa je popolna preobrazba celotne energetske infrastrukture sveta.«
Musk, ki za pet milijard dolarjev gradi »gigatovarno« baterij, v tekmi ni sam. Švicarsko podjetje Alevo je lansko jesen v ameriški Severni Karolini odprlo tovarno za omrežne baterije (prvi naročniki so Kitajci), torej velike zbiralnike električne energije v času, ko so potrebe manjše, in dobavitelje, ko so potrebe večje. Po Alevovih izračunih bi ekvivalent 18 GW takšnih baterij prihranil za 12 milijard dolarjev na račun manj zahtevnega prenosnega omrežja in predvsem ukinitve plinskih elektrarn za proizvodnjo v konicah porabe. Tudi Ambri ali Aquion Energy ali Seeo ali Eos Energy Storage, za zdaj precej neznana podjetja, imajo svoje projekte za trg, ki mu poznavalci ob padanju cen z rastjo obsega serijske proizvodnje v naslednjih desetih letih napovedujejo malodane eksponentno rast na več deset milijard dolarjev.
Omenjeni in še nekateri drugi tekmeci stavijo na različne tehnologije, imajo za seboj različne ugledne podpornike (o skladov tveganega kapitala do Billa Gatesa osebno) in različne slavne univerze (od MIT do Berkeleyja); nemogoče je reči, katera tehnologija bo prevladala in kdaj, a morda neznanske količine denarja, ki so v igri, res obetajo, da bo človeštvo v naslednjih petih do desetih letih dobilo, kar napoveduje Musk: trdno izhodišče za novo (elektro)energetsko infrastrukturo, ki mu bo omogočila hitro opuščanje fosilnih goriv zaradi vzdržne ekonomije proizvodnje energije iz sončnih in vetrnih elektrarn.
V Sloveniji za zdaj niti s pametnimi prenosnimi omrežji, ki bi zmanjšala izgube pri prenosu, nismo prav daleč, zlasti nizkonapetostna distribucija pa je v glavnem že zastarela in odpisana. Znanja imamo kar nekaj, tudi strategij in razvojnih načrtov, a navsezadnje ne bi smeli biti presenečeni, če bi po zgledu šestega bloka prej našli milijarde za drugi jedrski blok kot nekaj milijonov za kakšen pilotni projekt omrežne baterije, s kakršnimi denimo v Nemčiji in Franciji elektroenergetski koncerni že nekaj časa preizkušajo različne tehnologije »skladiščenja na veliko«. In ne bi se smeli čuditi, če bi glede na nevzdržnost sedanjega kmalu dobili nov sistem subvencioniranja fotovoltaike, menda s svojevrstnim kliringom med oddano in prevzeto energijo namesto neposrednih subvencij, ki bo prav tako kot sedanji vzdržen predvsem s stališča interesnoskupinskih plenilcev.
