Na sojenju leta 2012 je Breivik dejal, da je bil njegov pokol v poletnem taboru Zveze mladih socialdemokratov »preventivni napad« proti tistim, ki bi lahko enkrat v prihodnosti »izdali Norveško«. Pri pobijanju na Utoyi in v Oslu naj bi šlo »za legitimno obrambo«, s čimer je »hotel preprečiti islamizacijo domovine«. Rekel je tudi, da so v vojni in da se bori proti propadu tradicionalnih vrednot, kot sta vloga moškega in nacionalne države, ki naj bi jo načenjala večkulturnost. Skratka, s pokolom Norvežanov je hotel Norveško rešiti, jo prebuditi.
Prejšnji teden so mediji poročali, da se je Breivik, ki biva v oddelku za posebno nevarne zločince v jetnišnici, 100 kilometrov južno od Osla, vpisal na univerzo v Oslu, kjer bo študiral politologijo. »Lahko se je vpisal, saj ima za to pogoje,« je pred enim tednom dejala predstavnica univerze agenciji AFP. Rektor univerze pa je dodal, da imajo vsi zaporniki pravico študirati, če izpolnjujejo pogoje. Še leta 2013 Breiviku niso dovolili vpisa na univerzo. Ni pa jasno, kaj se je med tem spremenilo.
Tožil bi državo
Februarja je Breivikov odvetnik Geir Lippestad za norveški dnevnik Dagbladet izjavil, da so razmere v zaporu nevzdržne in da bosta zato tožila državo, ki naj bi tako kršila človekove pravice. Breivika predvsem moti, da je povsem izoliran od drugih. To naj bi bilo v nasprotju s tretjim členom evropske konvencije o človekovih pravicah, v katerem piše, da nihče ne sme biti nečloveško kaznovan in podvržen mučenju. Izolacija, v kateri živi Breivik, naj bi bila po interpretacijah njegovega odvetnika Lippestada neke vrste mučenje.
Breivik naj bi želel priti v stik z drugimi zaporniki in čim dlje je sam, tem več je možnosti, da bo to škodovalo njegovemu duševnemu zdravju. Tako pravi njegov odvetnik. Tudi sicer je njegov stik z zunanjim svetom zelo omejen. Odkar so ga avgusta 2012 obsodili, so mu številni ljudje, od oboževalcev do novinarjev, pošiljali pisma. Toda decembra lani mu je uprava zapora onemogočila, da bi še dobival pisma. Obstajal naj bi namreč sum, da je Brevik prek dopisovanja poskušal ustanoviti nasilno skrajnodesničarsko gibanje. Tako Breivik ne more več ne pošiljati ne dobivati pisem. Tudi zaradi tega namerava tožiti državo. Sicer pa Breivik v zaporu piše knjigo. Poleg tega bere časopise, gleda televizijo, vadi na ročajih in teče na tekalni stezi. Od uprave zapora pa je letos januarja z grožnjo z gladovno stavko zahteval in dobil igralno konzolo playstation 3 namesto playstation 2.
Očetovo samoizpraševanje vesti
Za Breivika je znano, da je odraščal brez očeta, mati pa ga je zanemarjala. Veliko medijske pozornosti je leta 2012 vzbudil njegov oče Jens Breivik, ki sina 17 let ni videl in ki se je spraševal, ali je tudi on kriv za pokol. Ko je Jens Breivik 22. julija 2011 v svojem bungalovu na jugu Francije, kjer živi kot upokojenec, spremljal novice o napadih v Oslu in na otoku Utoya, ni niti slutil, kdo je množični morilec. Šele naslednje jutro je izvedel, da je to njegov sin.
»Bil sem tako… šokiran. Nisem vedel, kaj naj storim,« je deset mesecev po pokolu za britanski dnevnik Guardian dejal 76-letni Jens Breivik. »V prvih tednih sem resno razmišljal o tem, da bi si vzel življenje. Mir, ki sem si ga želel kot upokojenec, sem izgubil. Vedno se bom spraševal, kako se lahko nekemu človeku porodijo takšne ideje in ali bi lahko sam to preprečil.«
Z Wenche Behring je bil poročen dve leti, ko se je 13. februarja 1979 rodil Anders. Kmalu zatem sta se razšla. Oče in sin naj bi se sprva dobro razumela. »Imela sva nekako normalen odnos med ločenim očetom in sinom,« je dejal oče. »Tudi čez teden, predvsem pa ob koncu tedna je večkrat prišel k meni.« Leta 1995 pa sta prekinila stike. Leta 2005 je sicer še enkrat poklical očeta. »Povedal je, da mu gre dobro. Imel je svoje podjetje za obdelavo podatkov, tudi dva zaposlena. Ničesar ni hotel. Hotel mi je le povedati, da mu gre dobro in da je srečen.« V svojem manifestu je Anders dejal, da je bilo podjetje le prva etapa načrta, ki se je uresničil z napadi 22. julija. Policijska preiskava pa je pokazala, da je pred desetimi leti služil denar predvsem s prodajo ponarejenih univerzitetnih diplom iz ZDA.
Jens Breivik je prepričan, da je storil vse, kar je lahko, ko je bil sin še majhen. Morda pa bi se po letu 1995 lahko bolj potrudil, da bi ohranil stike s sinom. Sicer že dolgo nima nobene Andersove fotografije, tudi iz njegovega otroštva ne.
