Zgodbo o ruski avantgardni umetnosti je na Zahodu v času hladne vojne, ko je bil nasprotni blok še kako nezaželen, na zasluženo mesto postavila mlada raziskovalka Camilla Gray in tako nekoliko omilila monolitno in vase zagledano zahodno zgodovino umetnosti.
Njen nepogrešljiv del je bil tudi Malevič in njegovo samooklicano gibanje – suprematizem, ki ga je začel ravno s črnim kvadratom na beli podlagi. Ta je zanj predstavljal utelešenje ideje o umetnosti brez logike in racionalne razlage, kjer je lahko ideja izražena zgolj skozi čisto občutenje. Hkrati je s tem ustvaril tudi mit o samem sebi. Zato je letos, ko mineva sto let od prvega prikaza tega dela v Petrogradu, Mestna galerija v Ljubljani pod taktirko kustosinje Mateje Podlesnik pripravila skupinsko razstavo.
Hommage à Malevič – Še o črnem kvadratu v središče postavlja protagoniste z območja (nekdanje) Jugoslavije, od 70. let pa vse do danes, ki so se bolj ali manj neposredno nanašali na to ikono modernizma. Ta je kasneje pogosto služila kot samozadostna referenca nekaterih umetnikov, ki se bodisi nanašajo na strukturo sveta umetnosti bodisi iščejo popolno skladje form po principu manj je več. Na razstavi so zastopani oboji.
Odpre jo Goran Đorđević, ki je morda najbolj neposreden v naslanjanju na Maleviča, saj je v svojem delu prevzel principe tako imenovanega kopizma. V 70. in 80. letih je ustvarjal kopije proslavljenih umetnin, med drugim tudi črn kvadrat, ki so bile zgolj povod za razmišljanje o vrednosti kopije in originala. Predstavljena je tudi delna rekonstrukcija Zadnje futuristične razstave (1985), ki je rekonstrukcija slavne razstave iz 1915, in fotografija njene postavitve v Škucu v avtorstvu beograjskega Maleviča (ene od inkarnacij Đorđevića). Malce naprej je instalacija Truplo umetnosti (2003) skupine Irwin. To je rekonstrukcija krste in trupla Kazimirja Maleviča, izvorno razstavljene v Leningradu leta 1935, ki poudarja pomen povzdigovanja lika umetnika, čigar podoba je postala umetniško delo. Tu se odraža tudi samozadostnost določenih umetniških praks, ki za referenco jemljejo samo umetnost. Tako se fenomena Maleviča loteva tudi Vlado Martek, ki v delu Berite Maleviča, agitacija (1980) izpiše propagandno zveneče slogane, medtem ko Tanja Ostojić predstavlja delo Črn kvadrat na belem polju (1996–2001). To je dokumentacija uprizoritve za enega človeka, zvezdniškega kustosa Haralda Szeemanna, ki je imel edini možnost videti črn kvadrat sramnih dlak na venerinem gričku umetnice. Formalistični pristop zastopa Duša Jesih z diptihom črnega in belega kvadrata v kvadratu.
Pričujoča razstava tako dokaj uspešno povzame najznačilnejše in v nekaterih primerih tudi najbolj dobesedne navezave na dediščino zgodovinskih avantgard s strani umetnikov, ki tako nadgrajujejo tradicijo kritične analize samega počela umetnosti. Njihova dela zato niso vselej preračunana na vizualno učinkovitost, ampak zlasti na diskurz o moderni umetnosti kot avtonomnem in pogosto tudi dokaj hermetičnem polju ustvarjanja. Morda razstava tudi zato od gledalca zahteva znatno mero predznanja.
