Okupacija Afganistana je bila zgolj ponesrečena kaznovalna operacija, ki je za seboj potegnila evropsko vojaško zavezništvo in se je iztekala v najdaljšo ameriško vojno. Ob vseh velikih besedah o rekonstrukciji in družbenem napredku ni razrešila nobenega od afganistanskih notranjih trenj ali zapletenega razmerja z zunanjim svetom. Še danes, po trinajstih letih vojaškega delovanja v državi, ni jasno, kako skleniti sporazum s talibi, ki so jih Američani vrgli z oblasti v prvem mesecu vojne. Spotoma so postali zelo zastarel fenomen, ki zbledi ob drugih paravojaških formacijah, ki temeljijo na podobni verski ideologiji političnega islama.

V primerjavi z okupacijo Iraka je bil Afganistan lokalna folklora. V Afganistanu so se delali, da obnavljajo propadlo državo, v Iraku so delujočo državo sistematično uničili in predali v roke verskim blaznežem. Američani so hoteli iz Iraka pobegniti, vendar se je izkazal za zapleteno podjetje. Opozorilo Bushevega zunanjega ministra Colina Powlla pred začetkom vojne je v polni veljavi prestopilo v Obamov mandat. »Postal boš ponosen lastnik 25 milijonov ljudi. Tvoja last bodo njihovi upanja, aspiracije in problemi. Vse bo tvoje.« Powell je opozarjal, da za Irak velja isto pravilo kot za vedenje v trgovinah s porcelanom. »Kar razbiješ, je tvoje.«

Bush je Irak razbil, odnesel domov in pustil na mizi svojemu nasledniku. Obama je nekaj časa verjel, da je rešitev v bolj sistematičnem razbijanju porcelana, vendar je moral obupati. Bolj ko je sovražnike Amerike drobil na kosce, več jih je bilo in več ozemlja so zavzemali.

Vendar je bilo to še daleč v prihodnosti. Ko je sprejemal Nobelovo nagrado, je bil Obama še nedolžen. Edina podrobnost, ki je motila mirovniško vzdušje, je bilo taborišče v vojaški bazi Guantanamo na Kubi. Pred izvolitvijo je obljubljal, da bo zapor zunaj zakona zaprl, po devetih mesecih je še vedno deloval, tako kot deluje v sedmem letu predsedniškega mandata.

Nagrado so mu dali, ker so v Evropi verjeli, da misli dobro. Govoril je sijajno. Med njegovim nekaj manj kot uro dolgem govoru na kairski univerzi so imeli njegovi poslušalci solzne oči. Arabska pomlad je bila še daleč, razen razdejanega Iraka in načrtnega preganjanja Palestincev z Zahodnega brega je Bližnji vzhod bolj ali manj stal pokonci. Obama je Arabcem ponujal mir in zdelo se je, da misli resno. Pojasnil je, zakaj je Amerika morala v Afganistan, kako je prišlo do propada zunanje politike v Iraku, kako se mora znajti med Izraelom kot strateškim interesom ZDA in Palestinci kot njegovo žrtvijo. Govoril je o novem začetku med Američani in muslimani, o odnosih, ki bodo temeljili na vzajemnem spoštovanju in interesih. Zvenelo je kot načrt rekonstrukcije razmerij med Bližnjim vzhodom in Ameriko. Z enim resnim opozorilom. »Moja prva predsedniška dolžnost je, da ščitim Američane.« Tukaj ne bo kompromisov, o drugem se da pogovarjati.

V tri četrt ure govora je dve minuti posvetil Iranu, probleme med državama pa zvedel na vprašanje jedrskega orožja. Bilo je simpatično, realistično nekoliko nepošteno in marginalno. Splošen vtis je bil, da bodo odnosi med Ameriko in Arabci vzcveteli v popolnoma novem vzdušju, da bodo Palestinci dobili nekaj več upanja na svojo državo, Izrael nekaj več garancij za potešitev svojih strahov, Iran pa bo ostal nerazrešen problem na robu muslimanskega sveta. Arabci so preprost konvencionalen problem, Perzijci komplicirana jedrska nevarnost. Splošen konsenz je bil, da bodo Izraelci še pred iztekom prvega Obamovega mandata s tihim privoljenjem arabskih držav in ameriško podporo bombardirali Isfahan.

Razvoj je bil popolnoma nasproten. V času Obame so v arabskih državah ruševine od Adena na jugu Jemna do Tripolija na zahodu Libije. Vlade so ali popolnoma nestabilne ali vojaške diktature, teokratske absolutne monarhije, ali pa jih ni. Nasilnost konfliktov je narasla do stopnje, ki bi impresionirala Sadama Huseina.

Na tem ozadju sta Iran in Obamova vlada sklenila diplomatski sporazum o ukinitvi sankcij Združenih narodov, ki je možnost vojaškega spopada potisnil daleč na periferijo politične logike. Podpisalo ga je pet stalnih članic varnostnega sveta plus Nemčija plus Evropska unija, kar koli že to je, vendar je to od začetka do konca Obamov sporazum za Nobelovo nagrado za mir. V sovražnih odnosih sta bila Amerika in Iran. Preostalo je dekoracija. Napoveduje se rekonstrukcija zavezniških razmerij na južnih evropskih mejah, koalicije voljnih pa bodo imele nove članice.

Natančno bo treba spremljati, kaj govorijo kandidati za novega ameriškega predsednika. Združene države so postale popolnoma nepredvidljive.