Slovenija se je že srečala z več prisluškovalnimi aferami oziroma z razkritjem (spornega) dela tajnih služb. Dve posebej odmevni sta se prav tako kot sedanja dotikali Hrvaške. Obe tudi dokazujeta, da vohunjenje med sosedama ni neobičajno.
Leta 2004 je Sova prestregla pogovor hrvaškega premierja Iva Sanaderja, ki se je s prvakom slovenske opozicije pred parlamentarnimi volitvami pogovarjal o incidentih v Piranskem zalivu. Komisija za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb je po preiskavi zavrgla trditve kritikov, da sta se politika dogovarjala o incidentih v predvolilnem obdobju. Zapisala je, da sta se o njih le pogovarjala.
Leta 1998 je pri Zavrču na hrvaško ozemlje zapeljal vohunski kombi obveščevalno-varnostne službe, ki ga je Hrvaška zasegla. Kombi je vrnila leta 2000, vmes pa obsodila oba obveščevalca, ki sta bila v njem. V Sloveniji so medtem potekale preiskave, kako se nam je lahko zgodila tako očitna obveščevalna blamaža.
Še pred osamosvojitvijo je tedanji Vis (med drugim?) spremljal telefon člana slovenskega predsedstva Cirila Zlobca. To se je sicer razvedelo šele pred volitvami leta 1992, ko je prišel na dan podatek, da je Zlobec italijanskemu veleposlaniku zaupal datum slovenske osamosvojitve. Leta 1993 so prišli na dan prisluhi iz afere Hit, med katero je šef Visa Miha Brejc po odstavitvi s položaja iz prostorov službe odnesel dva kovčka dokumentov. To naj bi storil zato, ker ni zaupal svojemu nasledniku.
Leta 2000 je Večer razkril, da je obveščevalna služba ameriškega obrambnega ministrstva uporabljala kadre slovenske vojaške obveščevalne službe za zbiranje informacij med Natovim napadom na Zvezno republiko Jugoslavijo leta 1999. Po Dnevnikovem razkritju tajne lokacije Sove v središču Ljubljane leta 2007 pa so začele prihajati v javnost različne zaupne informacije, med drugim o sodelovanju z nemško obveščevalno službo pri spremljanju zahodnega Balkana in celo o tem, da je šlo plačilo za indijskega zdravilca predsednika Janeza Drnovška iz malhe za obveščevalno službo. ba
