V rumeni hiši nasproti šentviške cerkve, v kateri je danes manjša trgovina s hrano, je sredi aprila 1895 kleparski mojster Anton Belec natančno in skrbno oblikoval šest velikih kosov pocinkane pločevine. Vsak je tehtal od dvajset do petindvajset kilogramov, skupaj pa so sestavljali majhen valjast stolp, prav takšen, kot mu ga je naročil in kar na tleh majhne kleparske delavnice narisal njegov prijatelj iz otroških let, dovški župnik Jakob Aljaž. »Tu me imaš, pa naredi takšen stolp, da bom jaz šel noter,« naj bi Aljaž naročil izkušenemu kleparju in mu razkril največjo posebnost pločevinastega stolpa: stal bo na najvišji točki, na vrhu 2864 metrov visokega Triglava.
Šest nosačev je nosilo cel teden
Le nekaj mesecev je Belec potreboval, da je stolp končal in pripravil za prevoz. Še prej ga je na ogled postavil pred svojo hišo v Šentvidu. Številni Šentvidčani so takrat navdušeno stopili v današnji Aljažev stolp, ne da bi si morali obuti težke planinske čevlje in se povzpeti na Triglav. Po kosih so nato stolp naložili na vlak do Mojstrane, kjer si ga je oprtalo šest nosačev in zagrizlo v teden dni dolgo pot proti najvišjemu slovenskemu vrhu.
»Takrat je bil del poti na vrh manj urejen in ožji, tako da je bilo prenašanje stolpa na vrh gore velik podvig, za katerega so nosači, med njimi so bili tudi trije Šentvidčani, potrebovali veliko moči in predvsem poguma,« o tesno stkani vezi med Šentvidom in Triglavom pripoveduje Brane Kopač, predsednik kulturnega društva Blaž Potočnikova čitalnica. V društvu se ekipa prostovoljcev trudi, da bogata Belčeva zapuščina ne bi potonila v pozabo.
Anton Belec namreč ni »le« tisti klepar, ki je izdelal Aljažev stolp. »Po izobrazbi je bil sicer klepar, za kar se je izučil pri očetu in tudi nadaljeval njegovo delo v delavnici, a bil je predvsem napreden človek. Veliko je potoval po Evropi in z bogatimi izkušnjami, pridobljenimi tudi v tujini, pomembno vplival na razvoj takratne šentviške občine,« pojasnjuje Kopač. Ob tem sogovornik dodaja, da je Belec poskrbel tudi za streho na več kot 270 zvonikih v Sloveniji in na Hrvaškem, dvajset let je županoval v Šentvidu, kot predsednik zdravstvenega okrožja tudi pomagal ustanoviti tamkajšnji občinski zdravstveni dom, ki so ga postavili skupaj z občinsko stavbo. Ustanovil je eno prvih »požarnih bramb« na Kranjskem, iz katere se je razvilo gasilstvo v Šentvidu, pomagal je postaviti rokodelski dom, v katerem so streho nad glavo dobili dijaki, ki so se izobraževali za strokovne poklice, zaslužen pa je prav tako za prvo napeljavo šentviškega vodovoda.
Premalo Šentvidčanov se zaveda, kakšno dediščino je za sabo pustil Belec,« obžaluje Kopač in upa, da bo v prihodnje na Antona Belca in njegovo delo v Šentvidu spominjalo več kot le spominska plošča na pročelju ene od šentviških hiš.
Prvi korak k temu so v kulturnem društvu ob letošnji jubilejni 120. obletnici postavitve Aljaževega stolpa na Triglavu že naredili. Odločili so se namreč, da sokrajane spomnijo na Šentvidčana, ki je izdelal majhen pločevinast stolp in pred Belčevo domačijo za nekaj dni postavili repliko stolpa v naravni velikosti, ki jo sicer hrani Zavarovalnica Triglav.
