Osnovne delce so namreč že pred meseci razglasili za visokotvegani dogodek, ki mu je pretila celo odpoved, in to je bil vsekakor svojevrsten uvod v letošnjo edicijo tega najstarejšega hrvaškega poletnega festivala. Po napovedi, da se bo režiser Ivica Buljan lotil dramatizacije romana razvpitega Francoza, je dubrovniški župan zahteval varnostno oceno. Policija je ob upoštevanju polinformacij o Houellebecqovi islamofobiji, torej z mešanjem hrušk in jabolk – osebnega avtorjevega stališča, njegovega cinizma in ljudomrzništva ter terorističnih napadov, predvsem tistega na časopis Charlie Hebdo, ki je sovpadel z izidom nove, provokativne pisateljeve knjige Submission – potrdila županove strahove in predstavo razglasila za varnostno tveganje. Nato je tudi minister za notranje zadeve, ki je gladko presegel svoja pooblastila, na kar ga je opozoril njegov ministrski kolega (tisti, ki je zadolžen za kulturo), ravno tako ugotovil, da je francoski pisatelj islamofob, zato njegovih del ne bi smeli uprizarjati.
Volitve so blizu...
Tako je izbruhnila afera, ki je okrepila zanimanje za igre, vendar na način, ki ni ne zdrav ne zaželen, še posebej ne, če upoštevamo, da so vpleteni politikov z nasprotnih političnih bregov, volitve pa so blizu… Navidezno eksplozivni kombinaciji gotovo ni pomagalo niti dejstvo, da v Dubrovniku zares živi veliko muslimanov, a v povsem primernem sožitju, in da je v njegovem zaledju Bosna in Hercegovina, v kateri naj bi pred dvajsetimi leti potekal »trk civilizacij«.
A pravega sprožitelja vse te godlje je morda vendarle treba poiskati v preizkušeni manipulaciji Mani Gotovac, dramaturginje in gledališke kritičarke, ki tudi v svojih upokojenskih dneh ne najde miru in kot nova vodja dramskega programa iger poskuša – in to ji tudi uspeva – nadaljevati svojo zgodovino škandalov, kakršne je inscenirala že, ko je vodila zagrebški Teatar & TD in Hrvaško narodno gledališče v Splitu. Z drugimi besedami, škandal je služil prav vsem, slabše pa so jo odnesle igre, saj jim je je mestna oblast v skladu z županovimi strahovi in na novo odkrito politično korektnostjo zmanjšala finančno podporo. Stroške poostrene varnosti, ki so jo izkusili že igralci med vajami, obiskovalci premiere pa so na prizorišče dostopali skozi policijsko ozko grlo preverjanja dokumentov, bo sicer plačalo ministrstvo za kulturo, tako so vsaj obljubili, a igram vse skupaj seveda ne more priti do živega, vsaj dokler je slavnostno odprtje enkratna priložnost za županovo samopromocijo in (o)hranjenje njegovega ega.
V tako razgreti, umetno ustvarjeni atmosferi je premiera Osnovnih delcev postala priložnost, da igre postanejo nekaj, kar niso, prostor svežih umetniških idej, svobodnega in kritičnega govora, oblikovanja sveta in stvarnosti po pravilih navdiha in interpretacije, ne pa diktata in ustaljenosti. Toda če se s tem hvalijo le politiki ali producenti, torej vodstvo iger (pomenljivo je, da ravnatelja iger Mladena Tarbuka, ki je Mani Gotovac nadrejen, na premieri sploh ni bilo), gre za povsem prozorno in prezira ali vsaj ignoriranja vredno vsakodnevno politično aritmetiko. Dodatna težava je, kadar tudi umetnost začne verjeti v svoj višji namen in ko tudi režiser Ivica Buljan in celotna ekipa pomislita, da je njihova predstava zagovor umetniške svobode in svobode govora nasploh, četudi poteka v strogo policijsko nadzorovani trdnjavi Lovrjenac, v majhnem prostoru, v katerega se pride le ob nakupu drage vstopnice.
Ne najboljše, ampak zbir najboljšega
Kljub vsem tem okoliščinam in vsem oblikam samozaslepljevanja pa so Osnovni delci povsem solidna predstava, ne le v okviru Dubrovniških poletnih iger in njihove domnevne inkluzivne ekskluzivnosti. Literarno predlogo, katere sporočila, pa tudi dileme – zapleteni realistični cinizem v znanstvenih in kvaziznanstvenih pasažah in cinizem dobesednosti v razvpitih naturalističnih opisih pretiranih seksualnih potreb – Buljanova »aleatorična« režija prenaša razmeroma zvesto, na račun izvedbe in ekspresivnosti izvajalcev pa žrtvuje le kakšen detajl ali tenkočutnost že tako pregostega teksta. S Houellebecqom je Buljan znova našel ustrezen material za svoj celotni katalog postopkov, od izjemne senzibiliziranosti do posameznih izvajalcev (nevroza in ekstrovertiranost Marka Mandića, neobveznost Lucije Šerbedžija, posvečenost Hane Selimović, specifičnost Senke Bulić ali superiornost Jelene Miholjević…) in do v resnici konvencionalnega spremljanja narativne linije predloge. In seveda do neizbežne žive glasbe, za katero sta poskrbela nova zvezda hrvaške glasbene neodvisne scene Miki Solus in Buljanov stalni sodelavec Mitja Vrhovnik Smrekar v izvedbi vokalista skupine Let 3 Zorana Prodanovića - Prlje in vsega ansambla. Skratka, nismo dobili Buljanovega najboljšega, ampak zbir njegovega najboljšega. V kontekstu iger gre za predstavo, ki malo provocira, malo ugaja, istočasno dvori in se posmehuje, v varnosti lastnih in izborjenih izbir. Politične, moralne in vse druge točke bodo dobili vsi, vse to pa nima nič več opraviti s Houellebecqom. Oziroma le toliko, kolikor Osnovni delci obveljajo za diagnozo, ne pa za preračunljivo provokacijo.
