Tako imenovana zlata slovenska košarkarska generacija, ki zaradi takšnih in drugačnih razlogov reprezentančno ni nikoli zasijala v polnem sijaju, počasi jemlje slovo. Radoslav Nesterović in Matjaž Smodiš sta superge obesila na klin že pred časom, sledili jima bodo tudi drugi. Med njimi je Bistričan Sani Bečirović, ki se je sicer še do nedavnega spogledoval z nadaljevanjem kariere, a je nato na njegov naslov priromala ponudba, ki je ni mogel zavrniti. Novi glavni trener Panathinaikosa Aleksandar Đorđević si je štiriintridesetletnega očeta dveh otrok zaželel kot svojega pomočnika, ta pa takšne priložnosti enostavno ni želel spustiti iz rok in se bo tako podal po stopinjah očeta Memija Bečirovića.
Ravno z očetom so močno povezani prvi košarkarski koraki Sanija Bečirovića, ki se je v mladosti dve leti ukvarjal tudi z judom. Čeprav priznava, da je imel čudovito otroštvo, hkrati vedno doda, da do dvajsetega leta z Memijem ni imel pravega očetovskega odnosa. Vse je bilo namreč povezano le s košarko. Ker oče do sina ni bil niti najmanj prizanesljiv, je morala občasne napetosti blažiti tudi mama. Njune poti so se ločile pri Sanijevih šestnajstih letih, ko je odšel v Laško, kjer se je začel strm vzpon v njegovi karieri. Tudi zaradi podpore staršev, ki so mu dali na izbiro – šola ali košarka. Kljub temu da je bil odličnjak, se je odločil za košarko, česar ob koncu kariere ne obžaluje.
Tri operacije v dobrem letu
Po dveh letih pri Zlatorogu je sledil prestop v Olimpijo, kjer je pod taktirko Zmaga Sagadina ob dopolnjeni polnoletnosti očaral evropski košarkarski svet. Odprla so se mu vrata Virtusa iz Bologne, živel je svoje sanje. A nato je sledilo tisto najhujše. Poškodba kolena, zaradi katere je moral v dobrem letu prestati tri operacije. Na zadnji mu je družbo kot prevajalec delal takratni soigralec v Bologni Matjaž Smodiš, ki je moral družini prenesti novico, da so lahko veseli, da Sani še hodi, košarke pa naj ne bi igral nikoli več. Oče je ob tem planil v jok, s tem pa v sinu zanetil iskrico. Zadal si je nalogo, da bo znova stal na košarkarskem parketu, pa naj stane, kolikor hoče.
Sezono premora je izkoristil za dobro pripravo in ravno podpisal za novomeško Krko, ko sta se začela pojavljati vročina in zatekanje operirane noge. »Takrat se je vse skupaj izlilo in sem imel nogo od kolena navzdol kot slon. Prepeljali so me na polikliniko v Ljubljano. Po pregledu smo izvide poslali na analizo in ugotovili, da gre za veliko vnetje. V bolnišnici sem bil takrat še 36 dni na vseh možnih antibiotikih. Da bi bila stvar hujša, sem moral na novo operacijo, da so mi očistili kost, ki jo je pojedla bakterija,« opisuje Sani Bečirović, ki se še danes spominja natančne diagnoze. »Dvajset delcev v levem in štiriindvajset v desnem kolenu. To so bili delci kosti, ki so se ob treningih zaradi trenja odlomili. Ker sem bil mlad, se je kost zacelila, spodaj pa je bakterija jedla kost in je vse skupaj trohnelo. Sredi operacije se je videlo, da je bilo veliko gnilega. Na srečo se je na koncu vse dobro izteklo.«
V Atenah do uspeha kariere
Košarka v tistih trenutkih ni bila več v ospredju, Bečirović si je želel biti le 22-letni fant, ki lahko normalno hodi. Antibiotiki pa so bili tako močni, da je bil povsem sesut in brez volje. Jemati jih je moral še pol leta po prihodu v domačo oskrbo, ko pa se je telo očistilo, se je počasi začela vračati tudi volja do košarke. »Miki Starčević in Srđan Đorđević sta me znala pravilno usmerjati in motivirati. Predvsem pa nista vršila pritiska name, temveč je šlo pri vsem skupaj za igro in tekmovalnost, ki jo imam v sebi.«
Ta je bila ogromna. Prek Vareseja in Climamia Bologne se je leta 2006 prebil do Panathinaikosa z Željkom Obradovićem na čelu ter z atenskim velikanom prišel do uspeha kariere – zmage v evroligi. »Z Obradovićem sem imel pristen odnos. Imel sem toliko spoštovanja do njega, da če bi mi rekel, naj se postavim na glavo v kot, bi se, ker bi vedel, da bi bilo to dobro za ekipo in posledično tudi zame. V prvi sezoni pod njim so moje igre s povprečne skočile na vrhunsko raven, ker me je znal maksimalno izkoristiti v svojem sistemu,« se spominja srbskega trenerskega maga.
Kljub nadaljnji uspešni karieri ga bolečine v kolenu nikoli niso pustile pri miru. Če ne drugega, so ga opominjale na to, kako velik čudež je, da sploh še igra košarko. Ob tem eden največjih slovenskih košarkarjev vseh časov rad navrže anekdoto. »Ko smo se na Ptuju leta 2010 z reprezentanco pripravljali na svetovno prvenstvo v Turčiji, sem odšel na pregled kolena. Splošna zdravnica je pogledala slike in izvid. Rekla je, da so moja kolena v slabem stanju in da hujša kolena vidi le pri ljudeh, ki polagajo ploščice ali delajo na strehah po trideset, štirideset let. Dodala je, da je še dobro, da sem nehal igrati košarko, ker ne ve, kako bi sicer hodil. Ko sem ji poskušal razložiti, da sem na pripravah in da še igram, mi ni verjela. Nato sem ji dal dve vstopnici, da je prišla na tekmo. Po njej me je pozdravila in dejala, da sem fenomen. Enostavno imam rad ta šport, poleg tega pa imam nenormalno visok prag za bolečino.«
