Kot zgodovinska refleksija je to neumnost. Nobene »evropske tragedije« ni bilo, v katero bi peljala združitev sil levice in desnice – razen do določene mere, padca socializma in uvedbe diktature neoliberalizma, pod katero živimo. Če je gospod mislil na fašizem, je brcnil v temo. Vzpon in vladavino fašizma je označeval neizprosni boj med radikalno desnico in levico na eni strani in »taktično zavezništvo« med političnim centrom in fašisti na drugi. Strinjamo se pa lahko, da je fašizem bil tragedija. Ampak Tusk je, ko govori o »največjih tragedijah v naši evropski zgodovini«, smešen. Mednje prišteje študentsko gibanje: »Zame je to vzdušje nekoliko podobno času po letu 1968 v Evropi.« Tusk je bil takrat enajstletni paglavec. Ali je tisti fante gledal na zgodovino z očmi današnjega evrokrata ali ima ta gospod politično pamet enajstletnika?

Leto 1968 povezujemo z levičarstvom, evrokrat pa ima levičarstvo v želodcu. Zaskrbljen je zaradi »skrajne levice«, ki da zagovarja »to levičarsko iluzijo, da lahko zgradiš neko alternativo« obstoječemu ekonomskemu modelu EU. Skrajnolevičarski voditelji so silili v to, da bi zavrgli »tradicionalne evropske vrednote«, kakršne so »varčnost« in »liberalna, tržna načela«, ki tako dobro služijo EU. Tako da bomo vedeli: politika, ki danes vlada EU, ni nič manj kot »evropska vrednota«. Lahko apologetika evropskega statusa quo pade še nižje? Ampak tu ne gre samo za apologetiko. Gre za mentaliteto, ki diskvalificira in inkriminira že samo misel na to, da je možna alternativa obstoječemu režimu, kar je zanesljivi kazalnik rastočega evropskega totalitarizma.

Ta evrototalitarizem se je presenetljivo dolgo vzpostavljal s široko podporo tistih, ki jih je z mehkimi, tehničnimi, nedramatičnimi prijemi, katerih učinkov ni bilo mogoče občutiti neposredno, politično razlaščal. Zdaj se je evropska raja končno začela prebujati. Širi se odpor. Grčija je bila katalizator. Tusk, ki mu, če nič drugega, očitno manjka osnovna zgodovinska izobrazba (ali pa poštenost), ima politični preživetveni instinkt. Zgrozil se je, ko je registriral glasno odobravanje, s katerim je skoraj polovica evropskega parlamenta pozdravila Ciprasov nedavni govor, v katerem si je dovolil kritizirati Nemčijo. Alarmiral ga je emocionalni naboj v izrazih protievropskega in protinemškega razpoloženja. Evroparlament sicer nima kakšne velike vloge, je pa del »institucij« (kar je vse pomembnejši termin v evroreku), ki nam vladajo. Razumljivo je, da vrhovne evrokrate skrbi obstoj notranjega sovražnika v evroinstitucijah, še bolj skrb vzbujajoče pa mora biti, da je nasprotovanje politiki EU, ki so ga izrazili člani parlamenta, izraz veliko širšega – in nič manj emocionalnega – nasprotovanja evrokraciji zunaj njene institucionalne trdnjave. Tusk je »začutil nekaj takega kot široko razširjeno nestrpnost« in dodal: »Ko nestrpnost postane ne individualna, marveč družbena izkušnja občutja, je to uvod v revolucije.«

Grčija je bila katalizator, ker se je v odgovoru na grški referendum pokazal pravi obraz režima EU. EU so prodajali kot identitetno politiko, ker ljudstvo najlažje nateguješ prav z identitetno politiko. Zdaj se je pokazalo, da se je za našimi hrbti vzpostavil nov režim gospostva. Pod njim ljudstvo ne šteje prav nič več. Greh grškega referenduma je bil, da se mu je dalo besedo. Evrokratski odgovor je bil eskemplarično kaznovanje tako vlade, ki je ljudstvo vprašala za mnenje, kot ljudstva, ki je povedalo, kaj hoče oziroma česa noče. Pod tem gospostvom ni več nacionalne suverenosti, torej države. Izničen je bil edini dani institucionalni okvir, v katerem se lahko izraža ljudska volja, v katerem je ljudstvo predstavljeno in v katerem so predstavniki ljudstva odgovorni volilcem. Vladajo nam nepredstavniške, nevoljene institucije, v katerih se vladajoči interesi najmočnejših držav (in vse bolj ene najmočnejše države) prepletajo z interesi globalnih financ in uveljavljajo na nadnacionalni ravni, ostanki držav pa so mehanizem za vsiljevanje njihove volje. Politična razlastitev in podreditev ljudstva ne prinaša le konca demokracije, temveč je tudi pogoj stopnjevanja materialnega in duhovnega razlaščanja. Socialne razlike rastejo znotraj držav članic in med državami članicami. Nemčija je z nekaj severnoevropskimi pomagači ustrahovala in prisilila v kolaboracijo srednjeevropske države in s politično okupacijo Grčije začela vzpostavljati okrutno kolonialno administracijo na jugu Evrope.

Ta novi gospostveni režim benti nad »skrajno levico« in »skrajno desnico«, ki jo obtožuje tudi neofašizma. V resnici sta ekstremizem in neofašizem skoncentrirana v centru režima, ki kot tak zbuja splošni odpor, ki sega čez ves politični prostor. Izhodišče in cilj odpora sta vrnitev moči in dostojanstva ljudstvu ter restavracija nacionalne suverenosti, torej rehabilitacija demokracije. To je platforma, na kateri se bo, upajmo, izoblikovala ljudska fronta proti diktaturi EU.