Zakon določa krog upravičencev in davčne odpustke upnikom ter postavlja roke izvedbe, nič pa ni napisano o tem, kako naj bi se to izvajalo v praksi. Na spletni strani ministrstva za delo lahko izvemo le, da bodo prosilci »obrazec, ki bo objavljen na spletni strani..., prinesli v podjetje. Podjetje bo preverilo upravičenca in mu odpisalo dolg.«

Namesto da bi država prek svoje baze podatkov seznam upravičencev in podatke o njihovih dolgovih sama posredovala sebi in drugim upnikom, bo vse delo preložila na dolžnike. Ti bodo morali poiskati račune, ugotoviti, ali sodijo v krog upravičencev, in preveriti, ali so dolgovi konec lanskega leta zapadli za eno leto. Potem bodo morali stiskati obrazec, napisati prošnjo, najti institucijo, ki ji dolgujejo denar, ter jo tja lastnoročno prinesti – pošta in internet menda nista dovolj zanesljiva.

Kakor je razumeti, bodo upniki, torej država, občine, javna podjetja, banke..., odpisovali dolg po lastni presoji in glede na finančne zmožnosti. Ta diskrecijska pravica, kot jo je poimenovala ministrica za delo, je že sama po sebi nepravična. Finančno sposobnejše občine in podjetja bodo nemara dolg posameznikom odpisovali v celoti, nekateri delno, številni pa sploh ne. V najslabšem položaju bodo torej znova tisti, ki prihajajo iz najbolj ogroženih krajev in območij.

Dodatno zmedo vnaša dikcija, da se bodo prošnje obravnavale po vrstnem redu prispetja. Ob vzbujanju strahu, da kasnejše prošnje morda ne bodo sprejete, vlada kar kliče po navalu in paniki v prvih dneh avgusta. Sicer pa – zakaj bi se s tem sploh obremenjevala. Socialno najšibkejši si dopusta zunaj pregretega stanovanja (če ga še imajo) tako in tako ne morejo privoščiti.

Po besedah predsednika vlade naj bi zakon in sporazum dokazovala, da je Slovenija solidarna in socialna država. Kaj res? Dolgovi, ki jih nameravajo »dobrodelneži« odpisovati, so že tako in tako neizterljivi, za nagrado pa podjetjem tudi ne bo treba pri transakciji plačevati davkov. Kljub tako dobri ponudbi se je sporazumu doslej pridružilo le 47 podpisnikov, od tega le 24 od več kot 200 občin in le dve banki. Čeprav imajo upniki čas še do konca oktobra, je dosedanji odziv nedvomno zelo slab.

Takšne vladne »promocijske akcije« imajo še bolj slab priokus zato, ker niti ne zakrivajo več dejstva, da Slovenija še zdaleč ni več socialna država. Osnovni znesek minimalnega dohodka znaša 269 evrov, kar je skoraj 330 evrov manj, kolikor je minimalnih življenjskih stroškov že leta 2009 izračunal Inštitut za ekonomske raziskave. V tem času se je število revnih in socialno izključenih povečalo s 339.000 na 410.000, izdatki za socialno zaščito pa še naprej capljajo precej pod evropskim povprečjem. O socialni državi veliko pove tudi podatek, da denarno nadomestilo med več kot sto tisoč uradno preštetimi brezposelnimi (če bi upoštevali vse tiste, ki niso na zavodu, jih je morda celo dvakrat več) prejema le tretjina, kar je dvakrat manj od povprečja zahodne Evrope.