Šjoru Franu poči film. Sredi ugibanja, ali naj na športni stavnici stavi na nemogoče – srce mu veleva, da bo Dinamo zmagal v kvalifikacijah proti nekim luksemburškim amaterjem –, mu smrkavec nemški pod nos pomoli lučko in 15 kun. »Nein,« zarjove sicer mirni filozof Frane in polmehko lučko vrže nazaj v hladilnik. Zdaj bo sranje, pomisli Frane, ko gleda za otrokom, ki hlipaje odkoraka k lepo zapečenemu očiju Hansu. Imel je prav. Hansa sta se poskakujoč po vročem produ jeznega pogleda vrnila in oči Hans je zahteval pojasnilo, zakaj sredi Evropske unije »mein Kind ne sme dobiti Eiscreme«.

Frane bi ga najraje skupaj z Merklovo (zaradi Grčije) poslal na Pluton, a ker je hrvaški turistični minister uzakonil slovenski rek »Turizem smo ljudje«, je stoično jel pojasnjevati, da je sladoled, ki ga je vzel mali Hans, samo za starejše od 18 let. To je lučka jackpot. Upal je, da bo oči Hans kot pripadnik naprednega evropskega ljudstva to razlago sprejel z razumevanjem, a se je globoko motil. Hans starejši tako kot nihče med turisti, od Čehov do Inuitov, ni razumel, da imajo na Hrvaškem tudi sladoled samo za odrasle. Kot bi bil iz šnopsa. Zato ga je podučil, da so v EU vsi enaki, če imajo 15 kun, in da lahko kdor koli kupi katero koli lučko, sicer, mu je še podkuril, mu bo za vrat poslal evropsko trojko in komisarko za konkurenco Margrethe Vestager, pa naj njim pojasnjuje, kdo lahko na Hrvaškem kaj liže.

Videl je šjor Frane, da je hudič vzel sladoled, odložil je Kantovo Kritiko čistega uma in spravljivo začel razlagati velikemu in malemu Hansu bistvo sporne lučke. Resda gre za kakovosten Ledov sladoled, toda ta sladoled je ledo jackpot! V lučki je srečka hrvaške loterije, s katero lahko lizači na hrvaških plažah, potem ko poližejo sladoled čudovitega okusa vanilje, obogatene z nugatom, zadenejo tudi 10.000 evrov. A ker je lučka v resnici igra na srečo, je po zakonu ne smejo prodati otrokom, mlajšim od 18 let. »Frštenzi, her Hans?« Naj smrkavec vzame tisti kornet, je spravljivo predlagal Frane. Kje pa, mali si je jackpot lučko rjove stiskal na prsi, da se mu je cedila po kopalkah in japonkah. Oči Hans, sicer klasični privrženec nemške teorije o svetosti tržnih zakonitosti, a hkrati legalist, je ponudil, da on kupi lučko, mulec pa naj jo liže. »A se vam je zmešalo?« je popenil Frane. »Naj inšpektor tam za borovci vidi, da je mladoletna oseba podkupila odraslo, da ji kupi nedovoljeni sladoled, in si razdelita dobitek, jaz pa ostanem brez kioska? Kdor kupi ledo jackpot, ga mora tudi polizati! Tukaj!« Tedaj se je tudi Hansu velikemu posvetilo in je, naveličan, da otroka v gostilni naročata vse najdražje, zarotniško šepetaje vprašal Frana, ali nemara pozna kakšno gostilno, v kateri strežejo jackpot orade in jackpot jastoge, naphane z loterijskimi srečkami, ki so samo za polnoletne osebe. Letos žal te ponudbe še ni, se je pridušal Frane, a že prihodnje leto...