S tem ni utemeljeval lastnega nepričakovanega odhoda iz vlade po zmagovitem ljudskem »ne« diktatu grških upnikov, temveč opravičeval ravnanje bivšega šefa Aleksisa Ciprasa. »Da se ne strinjam z njim, sem pokazal z odstopom, natančno pa vem, v kako težkem položaju se je znašel... In sklenil je, da je kapitulacija optimalna rešitev,« je še pojasnil in za britanski BBC vehementno ocenil, da bo program tretje finančne pomoči njegovi državi v zgodovini zapisan kot »največja katastrofa makroekonomskega upravljanja«.

Med ljudstvom še vedno velja, da »človek obrača, bog obrne«, v resnici pa zgodovine ne gre napovedovati, saj se na splošno težko kaj naučimo iz nje, da se ne bi ponavljala kot tragedija ali farsa. V kakšnem stanju je trenutno, je nehvaležno ugotavljati. Če pogledamo tiste, ki (po vse bolj burkasti volji ljudstva) odločajo o evropski usodi, smo bliže slednji, pa naj gre za vpadljivo domačnost šefa evropske komisije ali politične in druge eskapade našega predsednika. Po drugi strani pa se dogaja nekaj zelo resnega, tudi dramatičnega ali celo tragičnega, a bodimo optimisti – še iz vsake tragedije, še tako mračne, se je človeštvo izkopalo na višjo civilizacijsko raven.

Da je postavljeni evropski civilizacijski okvir iz obdobja evforičnega povezovanja celine načet, ni dvoma. V drugi svetovni vojni poraženi fašizem spet dobiva domovinsko pravico, tokrat prikrit v korporacijske snope, ki izrivajo klasično politiko kot po njej postavljenega varuha državne blaginje ter državljanskih in človekovih pravic v svobodnejšem delu Evrope. Prav na primeru Grkov, grobo pahnjenih v suženjski odnos do kapitala in z zanikano pravico do odločanja o lastni usodi, se je izkristaliziral ta civilizacijski odklon, ki pa z dvema korakoma nazaj vendarle lahko pomeni zalet za preskok brezna, v katerega bi morda padli s korakom naprej. S še bolj zbirokratizirano, a vsebinsko bolj prazno Unijo zgolj zaradi obstoja Unije same.

Joseph Stiglitz, Nobelov nagrajenec za ekonomijo, ki ga zadnje čase najraje citirajo kritiki dosedanjega reševanja grške dolžniške krize, se pri tem opazno samoomejuje. Obsoja strategijo nemške vlade, ki ji očita zelo slabo gospodarsko politiko in vsiljevanje neučinkovitih gospodarskih modelov, ki povzročajo krivice in neenakost. Zahteva, da Grčija v treh letih doseže primarni proračunski presežek v višini 3,5 odstotka, zanj ni samo kaznovanje za preteklo življenje daleč preko roba zmožnosti, ampak zaslepljenost, ki jo je sprevidel tudi že Mednarodni denarni sklad, za katerega prestrukturiranje grškega dolga ni več tabu. Stiglitz opaža, da Nemčija sicer govori o tem, da je treba Grčijo gospodarsko postaviti na noge, dejansko pa dela vse, da jo spravi na kolena, ter dodaja, da ne pozna primera tako namernega povzročanja ekonomske depresije v neki državi s katastrofalnimi posledicami za njene prebivalce. Spregledal ni niti kršenja grške suverenosti oziroma vsiljenega (nemškega) diktata tamkajšnji vladi in parlamentu. A iz slednjega ni preskočil na širšo sliko, saj se za uglednega ekonomista ne spodobi, da bi sledil domišljiji in ne dejstvom pri razlaganju sveta na precej ozkem področju makroekonomije.

Nobenega pravega indica ni za to, da se je grška dolžniška kriza začela kot kakšen »masterplan« oziroma dobro zamišljen veliki načrt. Spominja bolj na alkoholno omamo. Sprejetje države v evrsko območje navkljub neizpolnjevanju članskih pogojev je še vedno videti kot trenutna politična opitost s skupno valuto, ki je vodila v naročanje novih rund brez nujnega podvprašanja, kdo bo plačnik. Tudi ob računu so se najprej na mizo položile denarnice, ne da bi se pogledalo, koliko je kdo dejansko spil. Ko se je pomirilo gostilničarja, ki je pridno dolival (upnike), se je za nastalo zmešnjavo obdolžilo najbolj opitega med njimi, žal s prazno denarnico in nezmožnega, da pokrije svoj delež. Treznjenje s pripadajočim se mačkom se je zavleklo, kar dokazujejo prepiri o tem, kdo je skrhal zaupanje med člani pivske druščine. Ko pa je um čist, je mogoče razmišljati, ali bo kriza postala kaj več od tega.

V politični areni prave treznosti po preobilnem grškem ouzu še ni, se je pa francoski predsednik Francois Hollande v mnenjskem članku za Le Journal du Dimanche spomnil, da na evrski žurki ni bila zbrana naključna druščina, ampak povabljenci k plemenitemu projektu, ki se mu je med drugim zapisal zdaj 90-letni Jacques Delors, predsednik evropske komisije v prelomnih časih stare celine od leta 1985 do 1995. Slednji skupne valute ni videl kot sredstva za enostavnejše plačevanje zapitkov, ampak kot vezivno tkivo druščine, kjer velja železno pravilo: čisti računi, dobri prijatelji. Evro seveda ni žrtev grške pijanosti, ampak dejstev, da je bil cena nemške združitve in ga je Velika Britanija (Margaret Thatcher) izobčila še pred rojstvom. Hollande s predlogom vlade evrskega območja s svojim proračunom in parlamentom za zagotovitev demokratičnega nadzora koraka nazaj v osemdeseta leta. Trezna druščina pravih prijateljev bi mu sledila za skok k čistim evrskim računom. Z Grčijo in brez Velike Britanije, ki bi podtikala funte.