To so le nekatera ugibanja in vprašanja, ki so si jih v zadnjih dneh zastavljali hrvaški (!) novinarji o impozantni vojaški paradi, ki se bo v začetku prihodnjega meseca, torej ob 20. obletnici vojaške operacije Nevihta, odvila dobrih 140 kilometrov od Ljubljane. Potem ko sta hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović in hrvaški premier Zoran Milanović predsedniku slovenske vlade Miru Cerarju poslala vabilo na vojaško parado, člani slovenske vlade tovrstnega razmisleka očitno niso bili sposobni opraviti. In to celo v času, ko se je mednarodna skupnost v Potočarih spominjala 20. obletnice genocida v Srebrenici. Kot da se mirovno gibanje v Sloveniji ne bi o militarizaciji družbe izrekalo že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je iz zvočnikov odmevala tista znana Brecljeva »Pa-pa-pa-pa-pa-parada, v prvi vrsti grejo naši...«.
Ne glede na to, da je zagrebška manifestacija predvsem poligon za nabiranje političnih točk pred prihajajočimi parlamentarnimi volitvami – na državni proslavi v Kninu bo nastopil celo kontroverzni Thompson –, je povabilo na vojaško parado spet pokazalo, da slovenska vlada deluje kot razglašen orkester brez jasne strategije. Kar sicer ne preseneča. Tako imenovani novi obrazi z obrambno ministrico na čelu, ki je svoj položaj zasedla pred dobrima dvema mesecema, nimajo političnih izkušenj. In zato jim na diplomatskem parketu, ki velja za bistveno bolj spolzkega od notranjepolitičnega, še hitreje spodrsne. S tega vidika gre presojati tudi Cerarjevo izjavo, da vojaška udeležba na zagrebški slovesnosti ne bi bila primerna, saj da »Slovenija niti doma ne prireja vojaških parad niti ne sodeluje na drugih«. A kot se je izkazalo – slovenski vojaki se tujih parad pogosto udeležujejo. Premierjeva neobveščenost zato ni le faux pas. Razkriva namreč ves amaterizem slovenskega političnega esteblišmenta. Zmeda postaja pravilo. Politika enostavno ni za vsakogar.
Ne glede na to, kakšen vpliv ima na slovensko zunanjo politiko šef srbske diplomacije Ivica Dačić, je Slovenija – tako kot v primeru Grčije – spet dokazala, da se najbolje znajde v vlogi ubogljive učenke, zveste podanice, ki nima ali ne želi imeti lastnega stališča. Prav zato tudi ne more odigrati ključne vloge pri stabilizaciji jugovzhodne Evrope, čeprav bi zaradi zgodovinskih in kulturnih povezav z nekdanjimi jugoslovanskimi državami to lahko storila. Namesto da bi Slovenija ob tej priložnosti nedvoumno sporočila, da razkazovanje vojaških moči v regiji, ki se je komaj dobro izvlekla iz vojne in ki je sedaj v primežu ekonomske in begunske krize, nima kaj iskati, se zunanji minister Karl Erjavec raje sklicuje na »nekatere druge«: zavezniške države, ki na paradi ne bodo sodelovale, in nižje uradnike na ministrstvih, ki da so povzročili tokratni vladni zaplet z mednarodnimi razsežnostmi. In spet so krivi drugi...
