Intervju z nekdanjim odbojkarjem Sebastijanom Škorcem: Raje ima mali Maribor kot veliki Pariz

Let je ogromno. Profesionalno sem začel igrati leta 1992, ko sem prvič zaigral v članski ekipi Maribora. Do leta 2015 se je torej nabralo ogromno časa. Že lani sem hotel končati, toda z mlado ekipo Maribora sem potegnil v novo sezono, ko sem bil hkrati igralec in trener. Toda letos je zagotovo konec. To je moje slovo.

Hvala. Res je tudi, da sem imel še nekaj ponudb, da bi še naprej igral, toda pri 41 letih je res čas za slovo. Ko sem pri 38 letih prišel iz Budve, sem imel na mizi tudi nekaj ponudb iz tujine, toda zaradi družine sem prišel domov. Zraven se mi je ponudila priložnost, da kot trener začnem takoj delati v prvi ligi, kmalu sem postal tudi direktor kluba, zato sem ostal doma.

Začel sem leta 1998, končal pa leta 2012 pod taktirko Veselina Vukovića. Tudi tukaj imam za seboj dolgo dobo z veliko tekmami.

Tega nihče ne ve, saj ni natančnega podatka. V vsakem primeru jih mora biti več kot tristo. Res ogromno, a upam, da me bo kdo kmalu prehitel.

Največja je bila, ko se je reprezentanca preselila v Maribor, kjer so bili zagotovljeni vsi najboljši pogoji. K nam hodijo tudi mnoge najboljše ekipe iz tujine. Pred tem pa smo se selili po vsej Sloveniji. En teden smo bili v Kamniku, en teden v Novem mestu, en teden v Murski Soboti, kar je prineslo negativne posledice. Bili smo v hotelih, ki so bili vlažni, ko ni bilo klime, potem nismo pravočasno dobili žog, pogrešali smo masažne mize… Preden se je vse uredilo, je že prišla tekma. Toda tedaj so bili drugi časi.

Če bi zdaj povedal kraj, kje se je to dogodilo, ne bi bilo preveč lepo. Toda sobe v tistem kraju so bile… Urnebes! Sploh ni bilo za preživeti. Spet drugič smo takoj menjali sobe, ker so bile tako slabe, da ne vem, če je hotel sploh imel eno zvezdico. Težave smo imeli tudi z letali. Ko smo potovali na Finsko, smo zamudili že prvi let iz Slovenije v Frankfurt. Potem smo potovali po skupinah na različna letališča, kar je trajalo ogromno ur. Toda nikogar nismo nikjer pozabili. Vsaj to.

Na začetku res, predvsem za potne stroške. Ampak gre za majhne stvari, saj v reprezentanci ni pomemben denar, ampak čast. Sploh tedaj, ko smo še vsi igrali v domačih klubih in je bila reprezentanca edina možnost, da te kdo opazi in prideš do prestopa v tujino. V ligi prvakov še ni bilo slovenskega kluba, zato te je težje kdo opazil. Samo reprezentanca ti je odprla vrata. Velik uspeh je bila prva uvrstitev na evropsko prvenstvo leta 2001, še posebno, ker je tedaj na prvenstvu igralo le dvanajst reprezentanc, ko je bilo malo prostora med vsemi velesilami.

Najprej sem imel ponudbo Nolika iz Belgije, nato Innsbrucka, toda vedno sem ostal doma. Vsi so že govorili, da Škorc pa ne bo šel nikamor, nato sem sprejel ponudbo francoskega drugoligaša Saint-Brieucea. Nikomur ni bilo jasno, zakaj nisem sprejel ponudb klubov iz lige prvakov, šel pa sem v drugo ligo v Francijo. Toda odločitev je bila pravilna, celo fenomenalna. Imel sem odlično sezono. Bil sem celo prvi odbojkar v zgodovini francoske lige, ki je kot drugoligaški igralec nastopil na tekmi vseh zvezd prve lige. Nato sem dobil nove boljše ponudbe in odločil sem se za evropskega prvaka Paris Volley. Tam sem osvajal lovorike in bil proglašen za najboljšega libera na zaključnem turnirju pokala CEV.

Spet je bilo mnogim nejasno, zakaj sem se odločil za ACH Volley. Toda zaradi zgodbe, ki so mi jo predstavili, sem prišel domov, čeprav sem imel ponudbe Olympiacosa, Panathinaikosa, ruskih klubov… Nikakor mi ni žal, saj smo pri ACH Volleyju naredili ogromen uspeh. Osvojili smo evropski pokal top teams, kar je večja nagrada kot morebitna boljša plača v kakšnem tujem klubu.

Na takšno mesto se moraš privaditi, a jaz se v dveh letih nisem. Gneča je prevelika. Prvo sezono sem imel stanovanje tri kilometre stran od dvorane, toda z avtomobilom sem se včasih vozil tudi eno uro. Kasneje sem imel stanovanje povsem zraven dvorane, zato teh težav ni bilo več. Ženi je bila na začetku všeč ideja o selitvi v Pariz, toda najin otrok je bil tedaj star osem mesecev, kar ni bilo povsem enostavno. Saj so lepi parki, veliko znamenitosti, mnogi trgovinski centri… Precej stvari lahko vidiš, toda življenje je bistveno težje. Mnogo lepše mi je doma v Mariboru.

Pariz je zame prevelik. Imajo podzemno železnico, ki omogoča hitrejše gibanje, toda v Mariboru kamorkoli prideš v petih minutah, v Parizu pa rabiš pet minut samo, da prideš do podzemne železnice.

Eni za življenje potrebujejo več, drugi manj, toda za normalno življenje se lahko preskrbiš tudi z igranjem odbojke. Imel sem to srečo, da sem imel dolgo kariero.

Za kakšno kavo je že dobro, da kaj zaslužiš tudi po koncu kariere, toda s pametnim in nerazsipnim življenjskim slogom bi šlo skozi.

Zagotovo. Nihče nima ambicij, da leži doma in gleda v zrak. Hotel sem ostati v športu, kar se mi je uresničilo najprej v moški ekipi Maribora in zdaj še v ženski. Oboje sem sprejel z odprtimi rokami. V prihodnje bom vodil ekipo, ki se bo borila za naslov državnega prvaka in še doma bom. Edina sprememba je, da bom hodil na drugo stran Drave.

Odbojka je še vedno odbojka. Prijemi so drugačni, a ne pričakujem težav. Dvomov nimam, saj drugače sploh ne bi sprejel tega izziva. Zdaj bom bolj osredotočen samo na treniranje, saj mi ne bo treba skrbeti še za finance, logistiko… Iz tega vidika mi bo precej lažje.

Malce trenerja sem bil že med igralsko kariero. Bil sem libero, ki se veliko pogovarja s trenerjem in deli nasvete soigralcem. V zadnjih letih sem bil vedno podaljšana roka trenerja, ko sem začutil, da me to zanima.

Red, delo in disciplina. Tri besede, ki nekaj pomenijo v športu. Vcepil mi jih je moj nekdanji trener Dragutin Baltić. Če ni tega, potem v športu nimaš kaj početi.

Med vsemi trenerji imam tri vzornike. Poleg Baltića sta še Rade Malević in Veselin Vuković. Drugi so mi dali manj, a tudi od slabih stvari se lahko veliko naučiš. Številne stvari sem spremljal prek garderobe. Če pride v garderobo več nezadovoljnih igralcev, potem je jasno, da trener nečesa ni delal dobro. Največ izkušenj lahko dobiš iz prakse. Tega, kar se dogaja z ekipo na igrišču in v garderobi, te ne more naučiti nobena knjiga ali šola. Igralci takoj vidijo, ali je trener pravi ali prodaja meglo.

Starejših igralcev ni maral. K ACH Volleyju je prišel iz kanadske reprezentance, pred tem vse leto ni vodil kluba... Dober trener, toda imel sem tudi boljše.

Ko so imeli drugo prosto, sem šel jaz na trening. Vzel sem si največ dva tedna premora, ostalo sem treniral, da sem prišel v vsak klub dobro pripravljen. Pomembno je konstantno delo. Če hočeš napredovati, moraš delati.

Resne poškodbe nikoli. Še danes sem zdrav, a treniram vsak dan. V soboto sem tekel, v nedeljo sem bil v fitnesu, čeprav sem končal kariero.

To pa res. Imel sem lažje zvit gleženj, ki mi ga je fizioterapevt povil z bandažo. Fizioterapevta potem ni bilo v garderobi, ker je odšel po led, škarij pa nisem našel, zato je soigralec Davor Čebron vzel iz svoje torbe vojaški nož, a ko sem rezal bandažo, sem se urezal. Odšli smo v bolnišnico na šivanje, toda čez dva dni sem že igral.

Takrat sem igral v Parizu. Nismo imeli dobre sezone, saj smo imeli veliko poškodovanih igralcev. Predsednik ni vedel, kako bi nas motiviral, zato je organiziral fotografiranje za koledar z znano igralko pornografskih filmov. To je bil šov, ki je dvignil celotno mesto. Igralka je dobila velik honorar, kar je mnoge motilo, toda odmevnost je bila večja kot tedaj, ko je Paris Volley osvojil evropski naslov.