Luka Ambrož, Emir Preldžić, Nejc Glavaš, Jaka Klobučar, Rok Perko, Dejan Hohler, Gašper Vidmar, Matej Krušič, Aljoša Remus in Drago Brčina – to so imena članov slovenske reprezentance do 20 let, ki so leta 2006 v Izmirju v Turčiji na evropskem prvenstvu mlajših članov zadnjič osvojili kakšno izmed odličij. Odličje bronastega leska so si pod vodstvom Mira Alilovića priborili za končno tretje mesto. Takrat to ni bilo nič nenavadnega, saj so njihovi vrstniki leta 2000 in 2004 postali celo prvaki, leta 1998 pa podprvaki. Danes lahko o takšnem podvigu zgolj sanjamo.

Trenutna realnost mlajših reprezentančnih kategorij je kruta. Mlajši člani so se na končanem evropskem prvenstvu v Lignanu Sabbiadoru za las obdržali v diviziji A, potem ko so na zadnjih dveh tekmah premagali Rusijo in Poljsko ter osvojili 13. mesto, ki je kot zadnje zagotavljalo obstanek med evropsko elito. V njej od leta 2013 ni mladinske reprezentance (U18), ki se s prvenstva stare celine leta 2002 lahko pohvali z bronasto kolajno. Lani se jim pod vodstvom Mira Alilovića ni uspelo vrniti v divizijo A, vnovič pa bo letos poskušal Aleksandar Sekulić, ki ga z igralci evropsko prvenstvo čaka med 23. julijem in 2. avgustom v Oberwartu v Avstriji. Še najbolj klavrn je pogled na kadetsko izbrano vrsto (U16), ki se ne more pohvaliti s kakšnim vidnim uspehom iz preteklosti. Z izjemo leta 2012 od 2007 tavajo v diviziji B, iz katere bodo poskušali izplavati na letošnjem prvenstvu, ki se začne 6. avgusta v bolgarski prestolnici Sofiji.

Moramo se vprašati, kaj delamo narobe

Trend padanja kakovosti in rezultatov v mlajših kategorijah skrbi tudi Zorana Martića, ki je z mlajšimi člani na evropskem prvenstvu v Trapanu leta 1998 najprej osvojil srebro, dve leti pozneje v Ohridu pa še zlato. »Pri mlajših članih je od leta 2013 na evropskih prvenstvih 20 reprezentanc, pa smo kljub temu na meji izpada. Problem je kompleksen, začne pa se pri tem, da letos v vsej prvi slovenski ligi, ki roko na srce ni najbolj kakovostna, nismo imeli niti enega igralca, ki bi igral in bil mlajši od 20 let. Če v taki ligi in v teh ekipah ne moremo niti enemu igralcu, mlajšemu od 20 let, dati priložnost, da bi povprečno igral po pet, deset minut na tekmo, se moramo vprašati, kaj delamo narobe,« je neposreden trener poljskega Trefla iz Sopota, ki izpostavlja, da sta se na letošnjem evropskem prvenstvu mlajših članov v četrtfinale prebili Belgija in Češka in da tekmovanje nikakor ni predstavljalo kakovostnega presežka. »Preveč se ukvarjamo s posamezniki in govorimo, da nimamo zvezd in velikih igralcev. Na teh turnirjih se pokaže, da je moštvo tako močno, kot je močan njegov najslabši posameznik. V vsaki generaciji najdemo precej talentiranih igralcev. A od njih preveč pričakujemo, po drugi strani pa zanemarjamo vložek preostalih. Na turnirju, kjer moraš v desetih dneh odigrati sedem ali osem tekem, potrebuješ tudi desetega, enajstega in dvanajstega igralca. Če tistih ne pripravimo na to, da imajo lahko pomembno vlogo, potem turnirja ne moremo odigrati na visoki ravni,« poudari Martić in doda, da je v prvi generaciji mlajših članov leta 1998 zaradi poškodb najprej izgubil Marka Milića in Radoslava Nesterovića, ki sta bila daleč najboljša posameznika, nato pa na turnirju še Matjaža Smodiša. »Brez treh najpomembnejših igralcev smo vseeno prišli do kolajne. Nista le ime in vrhunski talenti tista, ki zagotavljata uspeh. Če ne pripraviš dobre ekipe, se napake hitro vidijo in jih ne moreš več popravljati.«

Petdesetletni Ljubljančan ob tem opozarja, da slabo delo in rezultati pri mlajših kategorijah počasi že puščajo posledice na članski reprezentanci. »Iskreno bi si želel, da ne bi bilo tako, a dejstvo je, da članska reprezentanca rezultate vedno dosega z zamikom glede na mlajše selekcije, kar je logično. Če smo toliko let odmaknjeni od širšega vrha evropske košarke pri mlajših kategorijah, je jasno, da se bo to enkrat moralo poznati.« Martić izpostavi tudi dejstvo, da je imela letošnja reprezentanca do 20 let zgolj enega posameznika, ki je igral v članski konkurenci – Alekseja Nikolića. »Pa še ta je moral igrati v tujini, ker mu pri nas nismo našli pozicije. V Sloveniji smo bili v preteklosti znani po tem, da smo pripeljali talentirane tujce in jim dali priložnost. Zgodilo pa se je, da smo imeli Jana Veselyja, Jusufa Nurkića in Davisa Bertansa, a jih nismo znali uporabiti. Čim so odšli v tujino, so igrali v evroligi. To pomeni, da tudi največji talenti pri nas niso dobili priložnosti. Moramo se zamisliti, zakaj je tako.«

Martić nima takega mnenja kot nekateri košarkarski delavci, ki pravijo, da kakovost in pripravljenost za delo mladih enostavno nista več enaka kot včasih. »Talente še vedno imamo. Morda jih le ni toliko, kot jih je bilo včasih. Populacija otrok je trenutno precej manjša, kot je bila pred desetimi ali petnajstimi leti. To je dejstvo in pred tem si ne smemo zatiskati oči. A še vedno so talenti. Zakaj ne dobijo priložnosti in ne pridejo na površje, pa je drugo vprašanje.«

Povrniti zaupanje v klubski in reprezentančni sistem

Da stvari v mlajših kategorijah nikakor niso rožnate, se strinja tudi slovenski košarkar Marko Milić, ki se pri osemintridesetih letih počasi poslavlja od aktivne kariere. Sam pri mladih pogreša pravo pripadnost košarki, ko se za šport z oranžno usnjeno žogo živi 24 ur na dan in se po potrebi trenira tudi pred odhodom v šolo. »Poleg tega v mlajših kategorijah trenerji vse preveč stremijo k rezultatu, kar je po svoje prav, a bi moralo biti v ospredju vseeno razvijanje potenciala in individualne kakovosti posameznikov. Ko vidim, da se v mlajših kategorijah igra 25 različnih akcij in cona, otroci pa ne znajo osnovnih stvari, kot so tehnika vodenja, igra ena na ena, sodelovanje in tako naprej, se zgrozim. Tudi fizično nismo več na ravni nasprotnikov, kar mi je padlo v oči na končanem evropskem prvenstvu za mlajše člane. Temu bi se morali bolj posvetiti v klubih, saj v reprezentanci za to ni dovolj časa.«

Svoje znanje in izkušnje bo, kot kaže, Milić v bližnji prihodnosti imel možnost prenašati na mlajše rodove. Pridružil se bo Košarkarski zvezi Slovenije, kjer se vidi v vlogi nadzornika oziroma športnega direktorja mlajših kategorij. »Ko sem imel nekaj let svoj košarkarski tabor, sem opazil, da otroci vpijajo informacije in znanje, kar mi je dalo silno zadovoljstvo. Na srečanju z Matejem Avanzom in Radoslavom Nesterovićem sem predlagal, da bi se raje kot s člansko ukvarjal z mlajšimi kategorijami. Ljudje na zvezi so zdaj odprti za nekdanje igralce, kar je pozitivno. Želijo pridobiti ljudi z znanjem, da bomo skupaj močnejši in uspešnejši. To je ena redkih služb, ki bi me motivirala,« pravi priljubljeni Milko, ki ima v glavi že začrtane smernice dela. »Vsaj tistim najbolj obetavnim bi poskušal omogočiti dodatno podporo skozi vso sezono. Ne sme se dogajati, da talenti, kot sta Kraljević in Šiško, po Srbiji iščejo stroko, da bi napredovali. Fantom želim povrniti zaupanje v naš klubski in reprezentančni sistem, da ne bi bežali drugam. Na mlajše se ne bi smelo odlagati »odsluženega kadra«, temveč jim nameniti najbolj kakovosten in zagnan kader, kar obstaja,« še doda nekdanji reprezentant in za konec navrže anekdoto. »Pred kratkim sem srečal prijatelja Andreja Urlepa, ki mi je dejal, da se trenutno ukvarja z nekim fantom, ki ga je videl na bencinskem servisu. Ima 19 let in 216 centimetrov, pa je do sedaj igral samo ulično košarko. Takšnih fantov enostavno ne smemo več spregledati.«