Prvi sklep bi torej bil, da o urbanem življenju in zanj značilni kulturi več govorijo tam, kjer sta domnevno odsotna ali kjer je stalno navzoče neko antiurbano občutje, strah pred večjim mestom in njegovo močjo, krajem, ki razbija skupnostne vezi, atomizira posameznike, ruši tradicionalne vrednote in povzroča zanj tipično deviantno vedenje, kot je pojav uličnih band, mladinskih prestopniških skupin ali celo mestnih uporov. Ne pomnim, da bi na primer znanci iz New Yorka kadar koli sploh govorili o urbani kulturi tako obremenjeno in z neko hudo žejo po njej, kakor to radi počnemo v Ljubljani ali kakšnem drugem slovenskem kraju. A so tudi oni o njej fantazirali podobno, preden so se večinoma iz manjših ameriških krajev preselili v mesto na bregu Atlantika. Obsedenosti z urbanim je pri nas precej. Imamo center urbane kulture, organizirajo razne festivale urbane kulture, ki sledijo uvoženim modnim smernicam, kakršna je med drugim zapoved o kulturni oživitvi »degradiranih urbanih območij«. Imamo celo pametno mestno kartico urbana. Povsod prekipeva od urbanosti.
Obstaja tudi nekaj, kar danes imenujejo urbano znamčenje (»urban branding«). Ponovno je zgodovinski zgled New York. Kdo ne pozna širše koordinirane reklamne akcije I Love NY s simbolom srčka, ki jo leta 1977 izdelal Milton Glaser? Bolj potlačeno je dejstvo, da so jo pri njem naročili v času največje proračunske in družbene krize mesta, a s tem so mestni oblastniki in kapitalski mogočniki najavili, da mesto samo postaja blagovna znamka, kraj novega New Yorka in nove »urbane kulture«. Toda ta akcija ima še daljšo brado. V prve poskuse znamčenja, ki sovpada s časom, ko so tam organizirali svetovno razstavo, je bil ponovno vpleten Glaser, ki je v svoji trendovski reviji New York od leta 1967 naprej mesto sredi prave urbane krize spretno pakiral kot enkratni in modno doživljajski kraj za življenje, delo in nakupovanje urbane mladine, ki se vzpenja po družbeni lestvici. Te akcije urbanega znamčenja so proizvedle novo hegemonsko vizijo mesta, nova izumetničena podoba je vplivala na družbeno in politično realnost mesta. Ne glede na to, koliko so bile pogosto utopične urbane podobe odmaknjene od vsakdanjega življenja večine Newyorčanov, je pretirani lesk teh akcij in medijskih videzov pomagal spodbujati in prodajati postindustrijski in neoliberalni program gospodarskega razvoja mesta.
Govor o »urbani kulturi« se pri nas največkrat nanaša na različne pojavne oblike (mladinskih) subkultur, teh spektakularnih mestnih, uličnih slogov, vedenjskih vzorcev, slogov oblačenja, načinov konzumiranja glasbe in ustvarjanja drugih umetnostnih artefaktov, prisvajanja in osvajanja javnega prostora, se pravi na kreativno trošenje prostega časa, ki lahko postane – a ne po pravilu – tudi posel, drobno »kreativno podjetništvo«. To je sicer zožen pogled z donedavna precej močno noto, kjer se ta slog življenja zoperstavlja tradicionalnosti ali zaplankanosti in je nekakšen priklop na moderno, svetovljansko, svobodno družbo, ki jo doma, za zapečkom, akterji močno pogrešajo in se domačiji zato »uporniško« zoperstavljajo s priklopom na ta ali oni urbani kulturni slog. Tu »urbana kultura« učinkuje kot ideološko opozicijsko geslo proti nazadnjaštvu vseh vrst. A kakor vemo, niz hkratnih, soslednih in hitro menjajočih se urbanih kulturnih slogov rad privede do finih paradoksov, recimo da nekdo, ki je trendovski model z afinitetami do elektronske glasbe, alternativnega rockerja hitro ozmerja s kmetavzom in tako naprej v poljubnih variacijah urbane kulturne diskriminacije, ki ni le del mestnega življa, marveč tudi podeželskega ali primestnega.
Zato bi bil drugi sklep v zvezi z »urbano kulturo« podoben tistemu, ki ga je že v sedemdesetih letih razvila plodna polemika med dvema mislecema urbanega in urbanosti, Lefebvrom in Castellsom. Ko je prvi govoril o urbani revoluciji, je z njo utopično mislil na os družbenega razvoja, kjer sta urbano in urbana kultura razumljena kot proizvedena in osvobojena ustvarjalna spontanost, nekdanje industrijsko mesto pa kot kraj sproščanja in proizvodnje kreativne kolektivne uporabe, ustvarjanja novih družbenih odnosov. Drugi pa je v tem ugledal kali izraza nove urbane ideologije, kjer urbano, se pravi kulturne preobrazbe v imperialističnih metropolah, maskira resnične družbene antagonizme in pomaga utrjevati obstoječi družbeni red. »Urbana kultura« se dogaja drugje, največkrat skrita od razkričanih rabot urbanih vaščanov.