Žal vemo, kako nizki so honorarji založb in kako so se v zadnjih dveh desetletjih drastično nižali. Popolnoma nemogoče je bilo preživeti s prevajanjem leposlovja. Še vedno dobim kakšno ponudbo za prevajanje, a če knjiga nima subvencije, lahko prevajam za tri evre neto na stran, kar je res ponižujoče. Zato zgolj tu in tam v prevod sprejmem kakšno krajše delo, to si še lahko privoščim.
Kaj nominacije za nagrade pomenijo avtorju, ki je redno zaposlen in točk, ki jih prinašajo nominacije za podaljševanje kulturniškega statusa, ne potrebuje? So nagrade dodatni pritisk ali spodbuda?Nagrade pomenijo večjo medijsko izpostavljenost, kar meni ni ravno pisano na kožo, je pa koristno, da se knjiga promovira. Vsak odziv se me seveda dotakne. V kritikah, denimo, vzamem v zakup, kar se izpostavi kot slabosti mojega dela, in skušam to vzeti za šolo, če se mi zdi smiselno. Navsezadnje je opozorilo, da bi bilo nekaj lahko narejeno bolje ali drugače, v tako majhnem prostoru, kot je naš, tudi zelo pogumno dejanje. Po drugi strani je enako koristna in spodbudna tudi nagrada ali nominacija. Če bi bili odzivi samo negativni, bi se pisatelj morda v svojem pisanju zakrčil, tako pa pridejo do tebe takšne in drugačne informacije in si lahko sestaviš sliko o tem, kje si ga mogoče polomil, kje pa je bila stvar v redu.
Ob neki priložnosti ste omenili, da ste še vedno najbolj ponosni na Hudičev jezik. Zakaj ste ponosnejši na zbirko kratkih zgodb kot na roman?Ker se mi zdi, da je kratka forma bolj moja; povedati veliko na kratko se mi zdi težje kot pisanje romana, čeprav tudi tu nimaš brezmejne svobode. In zato, ker je tematika, ki prevladuje v Hudičevem jeziku, najbolj moja tematika – jezik, presajanje ljudi iz enega jezika v drugega, njihovo življenje na jezikovno ali zgodovinsko problematičnih območjih, pisanje o ljudeh, ki se poskušajo izražati v tujem jeziku tudi umetniško. Tudi spraševanje, kaj jezik je, koliko je mogoče artikulirati določene misli in čustva, kaj se zgodi na poti med občutjem, možgani in roko, ki nekaj zapiše.
Zdi se mi, da vas jezik obseda na še malo drugačen način kot večino avtorjev, zagotovo tudi zaradi vaše prevajalske in lektorske izkušnje. Kaj je za vas jezik – igra, manipulacija…?Ne vem, nikoli nočem dajati končnih odgovorov, temveč se skušam na različne načine spraševati o temi, ki me intrigira. Ravno to me zanima, koliko je jezik lahko manipulacija, kaj je navsezadnje molk, ki je neko nasprotje jezika, kakšno je razmerje med njima, kaj povemo z besedami in kaj z molkom, česa ne povemo – o tem bi lahko napisala še eno zbirko, pa se bojim, da bi s tem bralce že dolgočasila.
Pravite sicer, da manj prevajate, a prav zaradi nekaterih zgodb v Hudičevem jeziku imam občutek, da ste včasih skoraj raje prevajalka kot avtorica?Ne morem reči, da imam eno raje kot drugo, so pa obdobja, ko eno prevlada. Pri prevodu imaš že napisano »sveto besedilo«, kot ga imenujejo v traduktologiji, ki ga je treba čim bolje prestaviti v drug jezik, opremljen naj bi bil s spoštovanjem in empatijo do prevajanega avtorja. Ko pa pišeš, nimaš oporne točke, sam si odgovoren za napisano. V tej »norčevski svobodi« pa moraš vseeno paziti na omejitve.
Prevajalska izkušnja se zdi izjemno dragocena.Od dobrih avtorjev se ogromno naučiš. To je fantastična šola, sploh če prevajaš avtorje z zelo konciznim slogom, kjer moraš paziti, da si res zajel vse, da pa hkrati tega nisi povedal preveč na dolgo. Gre za odlično vajo v kleščenju lastnega sloga, seveda pa tudi za hotene ali nehotene vplive.
V preteklosti ste večkrat, morda prav v tem kontekstu, omenili Itala Calvina, ki ste ga tudi prevajali. Zakaj vas tako navdušuje?Calvino je avtor več faz in prav vse se mi zdijo krasne: najprej romanov in zgodb s partizansko tematiko, potem na primer fantastičnih zgodb, kakršna je trilogija Naši predniki, ki jo zdaj lahko skoraj vso beremo tudi v slovenščini, na koncu pa se je spogledoval s postmodernističnim načinom pisanja. Ni gostobeseden Italijan v stereotipnem smislu, ampak zelo koncizen avtor, ki ve, kaj hoče povedati, in to naredi odlično in ga lahko beremo na več ravneh.
Zelo dobro poznate italijansko literarno produkcijo. V kakšni formi je?V tem trenutku jim ne bi zavidala. S komercializacijo italijanskega založništva je zelo padla pisateljska raven. Založbe že ne sprejemajo več malo zahtevnejših besedil, mislim, da bi imela že jaz s svojim romanom težave z objavo. Močne so tendence, da bi se pisava čim bolj poenostavila, prevladuje precej uniformen slog. So pa tudi izjeme, izpostavila bi predvsem pri nas premalo znanega Alessandra Piperna, ki ga primerjajo s Philipom Rothom.
Bi temu, zaradi česar denimo vašega romana italijanski založniki ne bi sprejeli v objavo, lahko rekli hermetičnost? Tudi pri branju vašega dela se mora namreč bralec zaradi polnosti sloga malo potruditi, kar se mi zdi dragoceno, a neki segment nevztrajnih bralcev s tem vendarle izgubite.Ne, temu bi kvečjemu rekla, da se avtor odlikuje po svojem slogu. Navsezadnje ne bi hotela biti všeč vsem, tako pač pišem, ne gre za hudo tuhtanje, to je zame spontan, naraven način, četudi sem med drugim doživela očitke, da moj slog že moti z izpiljenostjo. Sicer zna vsak vešč pisatelj imitirati različne načine pisanja, izbere pa pač svojega.
Pisateljevo najpomembnejše orodje je pila, pravite, ne pero. Si lahko tako razlagamo tudi dejstvo, da ste predzadnjo različico romana skrajšali še za osemdeset strani, preden je šla v objavo? So odpadli celi literarni liki in njihove zgodbe?To je bila predvsem vsebinska, ne toliko stilistična pila. S Kamenim semenom sem se šele učila pisanja romana, to je bila dragocena izkušnja za v prihodnje. Liki pa niso odpadali, čeprav sem želela na vsak način v zgodbo vplesti tudi kakšnega Slovenca, pa ne vem, zakaj ga nisem – ker bi moral imeti tudi on s sabo kak problem? Mogoče sem potrebovala distanco, da sem lahko govorila o težavah drugih ljudi, ne pa naših lastnih. Nekaterim likom sem odvzela več dimenzij, recimo policijski načelnik se je lovil z newagevskimi teorijami, privoščila sem si ga tako, da je bil že malo komičen, pa sem nato to opustila.
Ste tudi soavtorica bloga slovensko-italijanske literarne izmenjave Papirnata hiša. S kakšnim namenom je blog nastal?Čeprav smo sosedje in imamo v Ljubljani italijanski inštitut, ki pa mu režejo sredstva in so mu tako rekoč zaprli knjižnico, se mi je zdelo, da ni dovolj pretoka informacij na tem področju. Veliko slovenskih avtorjev je prevedenih v italijanščino, pa to pri nas ni znano, in kar nekaj italijanskih pisateljev se zanima za kulturne stike z nami. Obstajajo tudi skupni festivali, denimo furlanska Postaja Topolove, za katero ve pri nas zelo malo ljudi. Pomembno se mi je zdelo odpreti prostor te izmenjave in na misel mi je prišla oblika bloga. Z možem sva – on na italijansko, jaz na slovensko stran – razbobnala novico in odziv je bil neverjeten, ogromno ljudi ga je začelo spremljati, celo več z italijanske kot s slovenske strani. Zdaj torej na to in ono stran meje širimo prispevke, da bi denimo Italijani izvedeli za prevedeni roman Andreja Blatnika ali da bi se Slovenci seznanili s pomembnimi avtorji, kot je pesnik Valerio Magrelli.
