V manj kot petih letih so nekateri paradni konji slovenskega gospodarstva prešli v last prevzemnikov iz Hrvaške. Gre za proces, ki simbolizira izgubljene sanje o Sloveniji kot mostu bogatega Zahoda do držav jugovzhodne Evrope. Hkrati odpira neprijetna, celo travmatična vprašanja. Recimo, kako je mogoče, da so na nakupnem pohodu v nekoč najrazvitejšem delu »nove Evrope« podjetja iz države, ki se je še pred dvajsetimi leti bojevala v dveh vojnah.

A hrvaški »napad« na Slovenijo je logična posledica razlik v »razvojnih« modelih obeh držav. Hrvaški je tranzicija prizanašala še precej manj kot Sloveniji. V kombinaciji z vojnim opustošenjem jo je plačala z uničenjem celih panog, množico brezposelnih, velikimi regionalnimi in socialnimi razlikami, radikalno privatizacijo in sistemsko korupcijo. Toda Hrvaška ima danes tisto, česar Slovenija nima: kapitalsko elito. Todoriću, Vlahoviću in drugim je namreč v tem času uspelo zgraditi konglomerate, ki danes veljajo za stebre hrvaške ekonomske moči. Še leta 2007 v Sloveniji aktualno dilemo, ali državo obvladuje politika ali pa nemara že domače kapitalske mreže, so na Hrvaškem že zdavnaj rešili. Agrokor in Adris ne presegata zgolj HDZ in SDP, ampak sta s svojimi omrežji, finančno težo, množico zaposlenih in drugimi vzvodi vpliva, večja tudi od Hrvaške. Ta pravzaprav nima izbire. Tem skupinam mora iti močno na roko: s prilagajanjem tečaja kune, občasnimi privatizacijskimi darili, vložki pokojninskih skladov ali »le« subvencijami. V Sloveniji je drugače: sistemi, ki veljajo za kapitalske temelje lobijev, so še vedno v (pomembni) lasti države.

A hudo zgrešeno bi bilo vzroke za hrvaški prevzemni pohod iskati zgolj v ljudski razlagi, da »smo v Sloveniji tajkune uničili, na Hrvaškem pa so jih pustili pri miru«. Najprej zato, ker sploh ne drži. Tudi na Hrvaškem padlih tajkunov ne manjka. A še pomembnejša je razlika v njihovi genezi. Slovenski tajkuni že pred krizo svoje energije in finančnega (beri: dolžniškega) potenciala niso usmerjali v regionalno osvajanje trgov, ampak izključno v lastniško zapiranje svojih zgodb, vzajemno delniško prepletanje in nekatere iracionalne poskuse domačih prevzemov. Četudi bi preživeli, bi se slovenski tajkunski imperiji le še krčili, ne širili, kaj šele v tujino. Njihovi hrvaški kolegi skrbi z obrambo lastništva niso imeli, saj so jih večinoma rešili že v Tuđmanovih časih. Velikost trga in dejstvo, da so hrvaške banke, pri katerih so najemali posojila, med tranzicijo prešle v last tujih bančnih skupin, sta hrvaškim tajkunom odprla številna vrata. Tudi do mednarodnih investicijskih bankirjev, kar jim pomaga, ko zaidejo v težave (Todorić). Obenem je v njihovih sistemih zrasla generacija mlajših poslovnežev, ki so v roke razmeroma hitro dobili vajeti vodenja. V Sloveniji pa so kadrovske revolucije v podjetjih povsem izpraznile že tako skromne selekcijske bazene.

Četudi je hrvaški model za Slovenijo nesprejemljiv, se velja še najbolj zamisliti nad dejstvom, da se v Slovenijo širijo celo podjetja, ki jih lastniško obvladuje hrvaška država. Ta bo recimo tudi po dokapitalizaciji ostala solastnica Podravke, ki je spomladi kupila Žito. Pri tem poslu jo je javno podpirala hrvaška vlada. V Sloveniji smo politiko raje ločili od gospodarstva. Žal tudi tam, kjer bi mu lahko ta pomagala.