Sedem let za njim je na ameriška tla prvič stopil Vostanik Manoug Adoian. Takrat je bil star 16 let. Iz Otomanskega cesarstva je skupaj z mamo pobegnil pred genocidom, v katerem je umrlo približno milijon in pol Armencev. Preden sta prišla na cilj, je mama umrla zaradi lakote.
Še šest let pozneje se je v podpalubju britanske tovorne ladje Shelley skrival dvaindvajsetletni slepi potnik Willem. Pot v ekonomski »lepši jutri« je začel v Rotterdamu in z ladjo, ki se je ustavila še v Argentini, končal v majhnem pristaniškem mestu v Virginiji. Preživljal se je s mizarskimi in pleskarskimi deli, leto pozneje pa se je preselil v New York.
Vostanik Manoug Adoian si je v času, ko je po zelo hudih osebnih preizkušnjah začel v Ameriki dejansko na novo vzpostavljati svojo identiteto, nadel gruzijsko ime, priimek pa je vzel kar slavnemu ruskemu pisatelju, za katerega je trdil, da sta si v sorodu. Od takrat se je predstavljal z imenom Arshile Gorky. Ameriška različica imena Markus Jakovljevič Rotkovič se je glasila Mark Rothko. Willem, nizozemski imigrant, pa je slišal na priimek de Kooning.
Kaj so poleg tega, da so vsak s svojim razlogom pribežali v drugo državo in da so vsi kmalu opustili svoje začasne poklice, imeli skupnega trije priseljenci? Vsi so bili seveda slikarji, ki so skupaj s še nekaterimi ustvarili eno najbolj prepoznavnih kulturnih »blagovnih znamk« ameriškega slikarstva: abstraktni ekspresionizem. Slikarstvo, ki je temeljilo na spontani, avtomatični in globoko intimni kreaciji in se udejanjilo v velikih, »epskih« formatih, kjer je gledalec soočen s sliko na podoben način, kot je v sublimni umetnosti slehernik soočen z naravo, je tudi prvič v zgodovini vzpostavilo New York kot center zahodnega umetniškega sveta.
Armenec, Rus in Nizozemec so bili torej ključni akterji gibanja, ki je imelo velikanski umetniški (in še do danes finančni) vpliv na umetniško sceno, ki ga poleg omenjenega términa označujejo še besedne zveze »newyorška šola« in »ameriško (!) povojno slikarstvo«.
Prav na omenjeno trojico se vedno spomnim, ko zaslišim ali preberem različne trditve o migrantih, ki bodo »prišli in uničili našo kulturo« in načeli »narodovo substanco«. Takšnega govora je v zadnjem času, ko postaja problem beguncev, ki se v čolnih zgrinjajo v Evropo, tako veliko, da ga je že skrajno težko ignorirati. Sega pa od komentarjev na spletnih omrežjih do uradnih izjav poslancev parlamentarnih strank.
Pri slednjih je človek lahko resneje zaskrbljen predvsem zato, ker gre za namerno vzbujanje strahu (»k nam s čolni prihajajo teroristi Islamske države«) z jasnim namenom, da potem, ko volilca prestrašijo, ponudijo še rešitev: sami bodo odpotovali tja in poznavalsko izbrali begunce. Predstavljam si, da takole: »Tale je videti v redu, temu se pa po obliki lobanje vidi, da je terorist…« Je pa na srečo vendarle precej bolj zabavno brati ksenofobne izpade anonimnih komentatorjev. Ironično namreč je, da so običajno tisti, ki jih najbolj skrbita »slovenska kultura« in »popačenje slovenskega jezika«, bolj ali manj… polpismeni. Ne znajo pravilno črkovati, pisati ločil in velikokrat uporabljajo le verzalke. Postavlja se vprašanje, ali bi bili radi le bolj »glasni« ali znajo tudi na računalniku pisati le velike tiskane črke. Po drugi strani je za čuda bogati tujec menda rešitelj vseh naših gospodarskih problemov, a to je zdaj že drugo vprašanje.
Mimogrede, glede na predvidljivo ksenofoben odziv dela javnosti in nekaterih političnih strank na sprejem beguncev bi vladi svetoval naslednjo strategijo odnosov z javnostmi. Naj oznani, da k nam prihaja 1500 temnopoltih lezbijk in gejev s posvojenimi otroki muslimanske veroizpovedi, šele v drugem koraku pa, da dejansko pride le nekaj sto ljudi, ki bežijo stran od nasilja, neznosne revščine in/ali gotove smrti.
Ker prav za to gre. Ljudje bežijo od skoraj gotove smrti (kot je bežal Arshile Gorky), bežijo od vojne, kjer bi jih lahko ali ubili ali vpoklicali (kot je bežal Mark Rothko), ali pač »le« zato, da bi si našli boljše ekonomske razmere (zaradi česar je emigriral tudi Willem de Kooning). Da o posilstvih, mučenjih, vojnih strupih, ki so jim redno izpostavljeni v državah, od koder bežijo, sploh ne govorimo.
Torej, če potegnemo vzporednico s tremi migranti slikarji, obstaja verjetnost, da od pribežnikov celo kaj zanimivega »dobimo«. Če pa bo tistih 300 imigrantov, ki jih bomo na koncu mogoče vendarle dobrohotno spustili v državo, »načelo narodno substanco« dveh milijonov Slovencev, ki tukaj živimo, potem je naša »narodna substanca« že v osnovi bolj piškave sorte in krivcev za to ne gre iskati kje zunaj.
