Ker je tedaj zasvetil rdeči alarm, odgovornim ni preostalo drugega, kot da formulo naredijo varnejšo. In so jo. Uvedli so številne izboljšave in dvignili varnostne standarde, tako za dirkače kot tudi mehanike, gledalce in varnostnike. Bolid okoli glave dirkača mora danes zdržati silo 2,4 tone, vrat dodatno varuje opornica, bolj znana kot HANS, zmanjšali so dovoljeno hitrost v boksih, uvedli asfaltne izletne cone, vsako ogrožanje varnosti je takoj kaznovano. Vse skupaj se je izkazalo kot zadetek v polno, saj se na dirki formule 1 po tistem žalostnem koncu tedna ni več smrtno ponesrečil nihče.

Žal je zapisano veljalo zgolj do sobote. Vsi, ki so oktobra lani spremljali Veliko nagrado Japonske in grozovito nesrečo francoskega dirkača Julesa Bianchija, ki se je pri hitrosti 126 kilometrov na uro z bolidom zaril pod vozilo, ki je s proge odstranjevalo drug poškodovani dirkalnik, so se samo čudili, da je nesrečo preživel. Toda po mesecih v nezavesti je telo poškodbam le priznalo premoč. »Jules se je boril do konca, tako kot vedno. Toda njegove zadnje bitke je konec,« je na socialnem omrežju zapisala njegova družina. Bianchi je pri svojih 25 letih sodil med manj izkušene v formuli 1, saj je zbral le 34 startov, ki so mu prinesli dve točki.

Njegova smrt je spomnila na zgodbo Michaela Schumacherja, katerega okrevanje po nesreči med smučanjem pred dobrim letom in pol poteka precej počasneje, kot bi si želeli milijoni po vsem svetu. Nemec ima srečo v nesreči, da je – bogat. Tako ga v domači oskrbi nadzoruje 15-članska medicinska ekipa, stroški zdravljenja pa so okoli 126.000 evrov na teden. Schumacher sicer okreva, a počasi, nobeden od zdravnikov si ne upa napovedati, ali bo lahko kdaj znova normalno zaživel. Nikoli pa ne bo več takšen, kot je bil pred nesrečo. Upanje na čudež ostaja.