»Ljubim ženske!« Če bi šlo za običajno dekle z ulice, se ob izjavo ne bi obregnil nihče, ker pa jo je izrekla ena najboljših teniških igralk na svetu, je močno završalo. Čeprav je bila Amelie Mauresmo pogosto brez dlake na jeziku, je izjavo pozneje obžalovala, saj je ni dala ob pravem času. Besedi je namreč izrekla komajda 19-letna in pred najbolj pomembnim dvobojem svoje dotedanje kariere, finalom grand slama v Avstraliji leta 1999. Kot zakleto je dvoboj izgubila in nato porabila kar sedem let, da se je znova uvrstila v finale turnirja velike četverice. »Nikoli nisem obžalovala, da sem besedi izrekla, sem pa obžalovala, kako sem jih izrekla. Bilo je preveč brutalno,« se je pozneje spominjala Francozinja, katere srčna izbranka je bila lastnica lokala v St. Tropezu.
Dekle s čednim obrazom je že v mladosti imelo telo, ki je zavoljo mišic in širokega hrbta bolj spominjalo na moškega, njen močan enoročni bekend in igra na mreži pa sta bila pogosto previsoka ovira za tekmice. V življenju je tako najbolj ponosna na 13. september 2004, ko je prvič postala številka ena na svetu, kot 15. v novejši teniški zgodovini, najuspešnejše pa je bilo leto 2006, ko je osvojila grand slama tako v Avstraliji kot v Wimbledonu. Dovolj, da je pred dnevi postala članica Hrama slavnih teniških igralcev in igralk. »Sem super ponosna, da mi je to uspelo. Gre za ekskluzivno priznanje, ki godi mojemu egu. Nastopil je čas, da se ozrem v preteklost in vidim, kaj vse sem dobrega naredila. Postala sem pomemben del zgodovine svetovnega tenisa,« je bila nasmejana nosilka srebrne kolajne z olimpijskih iger leta 2004 v Atenah, ki je samo s turnirskimi nagradami zaslužila 15 milijonov ameriških dolarjev.
Teniški lopar je v roke prijela pri vsega štirih letih, navdihnil pa naj bi jo Yannich Noah, katerega zmago na Rolandu Garrosu leta 1983 je spremljala po televiziji. V mladinski kategoriji je blestela in pri 17 letih že bila zmagovalka v Parizu in Londonu. Ko je med profesionalkami leta 1999 premagala tudi aktualno številko ena, Američanko Lindsay Davenport, se je ta odzvala z besedami: »Nekajkrat se mi je zazdelo, kot da igram proti moškemu.« Nič bolj nežna ni bila niti Martina Hingis: »Je na pol moški!« Da v poklicni karieri ni dosegla še več (na koncu je bilo razmerje zmag in porazov 545:227, slavila je zmago na 25 turnirjih), je bila kriva pomanjkljiva psihična pripravljenost, saj je v pomembnih dvobojih pogosto izgubljala živce. Ko je leta 2006 osvojila Wimbledon, se je na to temo pošalila: »Želim, da odslej nihče več ne govori o mojih živcih.« Turnir, ki ji ga nikakor ni uspelo osvojiti, je bil domači Roland Garros. Na pesku je poskusila 15-krat, a dlje kot do četrtfinala ni zmogla.
Od nekdaj je bila znana kot ženska, ki ima rada življenje in si marsikaj privošči. Ko je leta 2009 teniški lopar obesila na klin, se je posvetila zbiranju vin, uživala je v vožnji s harley-davidsonom in deskanju na valovih. Tenisu se je znova posvetila z vsem srcem, vendar kot trenerka. Sprva je vodila Francoza Michaela Llondraja, znanega po močnem servisu, nato številko ena na svetu, Belorusinjo Victorio Azarenko, najbolj impresivno pa je bilo sodelovanje z rojakinjo Marion Bartoli, ki jo je leta 2013 vodila do zmage na wimbledonski travi, ne da bi izgubila en niz. Toda pravi izziv je šele bil pred njo – Andy Murray. Škot, ki je na ramenih nosil veliko breme uspeha na največjih turnirjih. Začetek njunega sodelovanja je bil vse prej kot uspešen, in ko je novembra lani v Londonu z 0:6, 1:6 izgubil proti Rogerju Federerju, so bili teniški strokovnjaki neizprosni. »Spet mora sodelovati z Lendlom. Pokliči Lendla in mu reči, pogrešam te, prijatelj,« je bil glasen Greg Rusedski. Murray se je odločil za spremembe, toda nagnal je svojega dolgoletnega pomočnika trenerja Daniela Vallverduja in kondicijskega trenerja Jeza Greena. Obrestovalo se mu je, v letu 2015 je tako konkurenčen Novaku Đokoviću, Rafaelu Nadalu in Federerju kot še nikoli poprej. »Pomembno je, da nas ženske priznajo in spoštujejo kot trenerke. Seveda se stvari lotevamo drugače kot moški, toda ta drugačnost je dobra,« je sodelovanje pospremila Amelie, ki pa bo morala njuno sodelovanje za nekaj časa postaviti na stranski tir – aprila je naznanila, da je noseča. Kdo je oče, ni znano, prav tako ne, ali se je odločila za umetno oploditev.
