Po podatkih iz letošnjega zbirnega pregleda OECD (Government at a Glance) so slovenske vlade od leta 2007 do predlani proračunske izdatke za izobraževanje zmanjšale za 3,2 odstotka. K temu je po izračunih vladnega urada za makroekonomske analize (Umar) največ prispeval proračunski rez za leto 2013, ki je sredstva za izobraževanje v primerjavi z letom 2012 zmanjšal za 2,9 odstotka. Z nekaj manj kot enajstimi odstotki je delež izdatkov za izobraževanje v slovenskem proračunu med nižjimi v OECD in tako tudi nižji od povprečja članic. Podatki Eurostata poleg tega kažejo, da so se stroški za plače v izobraževanju v primerjavi z izhodiščnim letom 2008 zmanjšali za nekaj odstotkov, po podatkih Ajpesa oziroma Umarja pa se je samo od predlanskega do lanskega januarja za več kot tisoč zmanjšalo tudi število zaposlenih.
Količina sredstev ni vse
Zmanjšanje slovenskih proračunskih izdatkov za izobraževanje je bilo po letu 2007 med najbolj izrazitimi v okviru OECD in štirikrat višje od povprečja 34 držav članic; v povprečju so namreč te tovrstne izdatke zniževale. V tisti polovici članic, ki so jih povečevale, so primerjalno (z več kot polovico odstotka) na vrhu Češka, Nemčija, Južna Koreja in Luksemburg. Če merimo uspešnost z rezultati testov Pisa, so šolski sistemi držav, ki so bodisi povečevale bodisi zniževale izdatke za izobraževanje, različno uspešni. Estonija, denimo, ki je izdatke v tem obdobju glede na proračun znižala (za dve petini manj kot Slovenija), je po Pisi pri vrhu, podobno kot Južna Koreja, ki jih je povečala. Nemčija s povečanjem in Slovenija z največjim znižanjem pa sta s testnimi dosežki svojih učencev pristali nekje okrog povprečja. Pri Estoniji velja ob tem še dodati, da je njen proračunski delež za izobraževanje krepko višji od slovenskega, medtem ko je v primerjavi z BDP nižji; vlaganje v izobraževanje je očitno ena od prioritet estonske vlade.
Upoštevanih nekaj let je premalo, da bi bilo mogoče na ta način vzpostaviti korelacijo (in še manj kar vzročno povezavo) med izdatki in učinki. Drugače rečeno, daljše znižanje ali povečanje izdatkov se bo na rezultatih Pise lahko poznalo šele desetletje ali dve pozneje, na gospodarski rasti pa šele, ko bodo te generacije ne le prišle na trg dela, temveč tudi prevzele pomembnejša mesta v javni upravi in gospodarstvu. Dolgi cikel med naložbami v izobraževanje (ne le finančnimi) in »družbeno dividendo« ponazarja tudi letošnja majska analiza OECD o koristih dviga kakovosti izobraževanja oziroma ravni znanja prebivalstva.
Za 25 točk boljša Pisa do leta 2030?
Izhodišče te modelske projekcije je podmena, da bi država v naslednjih 15 letih za 25 točk dvignila svoje dosežke iz testov Pise leta 2012. Slovenski učenci bi v tem primeru leta 2030 »morali« v matematiki zbrati 526 točk, v branju 506, v naravoslovju pa 529. S temi dosežki bi (še vedno) zaostajali za dosežki liechtensteinskih (535) in finskih vrstnikov (524 v branju in 545 v naravoslovju), s katerimi so bili ti pred tremi leti evropski prvaki. Toda Slovenija bi zato zgolj zaradi njihove boljše izobrazbe lahko pričakovala kumulativno za 29 odstotkov višjo gospodarsko rast do leta 2095, kar bi skupaj znašalo 206 milijard dolarjev.
Znesek je videti velikanski, navsezadnje gre za pet trenutnih slovenskih letnih BDP, a ker gre za modelsko projekcijo, ga je treba brati zelo previdno in nikakor dobesedno. Poleg tega kajpak nikjer ne piše, da je 25 točk Pise več leta 2030 mogoče doseči zgolj z višjimi proračunskimi izdatki za izobraževanje. Norveška, ena najbogatejših držav OECD, ima glede na izobraževalne izdatke, ki so med najvišjimi, razmeroma neučinkovit šolski sistem, saj je po Pisi nekje okrog povprečja OECD. Vendar pa je v primerjavi z milijardami, ki jih lahko dolgoročno prinese vlaganje v izobraževanje (dokazano iz analiz gospodarske uspešnosti številnih držav), nekaj deset milijonov evrov načrtovanih prihrankov pri izobraževanju naslednje leto videti ne le malenkostno in kratkoročno, temveč predvsem kratkovidno.
