Jože Drab, gornik, avtor vodnika po Julijskih Alpah: Če bi bil žival, bi bil orel

Gore sem vzljubil že zelo mlad. Ko sem bil star deset let, sem z očetom prehodil Slovensko planinsko pot. V dveh letih. Potem so me navdušile tudi poti v tujini. Sem prvi Slovenec, ki je prehodil vse najvišje vrhove evropskih držav. Postal sem inštruktor planinske vzgoje in začel mlajše rodove navduševati za gore. Gore mi predstavljajo čisto naravo, dajejo mi občutek svobode. Ko si visoko gori, si odvisen le sam od sebe. Všeč mi je pogled v globino.

Ne, čisto konkretni. Če bi bil žival, bi bil orel. Strahu pred višino nimam.

Kogar v gorah ni strah, je nor, pravimo mi gorniki. Moraš vedeti, kaj je lahko nevarno.

To je popolnoma zgrešeno. Prav zdaj se pripravljamo na precej zahtevno turo na Pelmo v italijanskih Dolomitih. Ena od udeleženk mi je sporočila, da pride z morja le en dan prej. Odgovoril sem ji, naj se sama odloči in oceni, ali bo na morju le ležala ali se kaj ukvarjala s športom. Povedala je, da je na otoku, kjer nimajo nobenega hriba, in se odločila, da ne gre z nami. Pravilna in pametna odločitev. Žal pa ni veliko takih. Poudariti je treba, da je razlika med fizično kondicijo, če na primer tečeš in kolesariš, in višinsko kondicijo. Primerilo se mi je že, da je šel z mano na pot vrhunsko pripravljen triatlonec, pa ga je nad pet tisoč metri pošteno zvilo in ni mogel več naprej. Moj nasvet je postopnost. Ne takoj na najvišje vrhove! Mnogi lahko imajo že na dva tisoč metrih nadmorske višine težave.

Zaradi miselnosti, da vsi znamo vse. Žal ne le v gorništvu. Drugi razlog je v tem, da imamo zelo dobro urejene in dobro označene poti, ki jim zna vsak slediti. Težave se zgodijo, ko ni več idealnih razmer, ko pride do vremenskega preobrata, ko je kakšen led na poti. Neizkušenost potem terja davek. In lahkomiselnost. Sem planinski vodnik, kar pomeni, da na izlete vodim člane našega planinskega društva. Seveda pa podpiram tudi tako imenovano komercialno vodništvo, ki vsekakor prispeva k varnosti v gorah. A tega se bolj poslužujejo tujci. Ko gremo v tujino, smo tudi tam prevečkrat preveč pametni in gremo kar po svoje. To se spreminja in zdaj tudi mi v tuje gore hodimo ob pomoči preverjenih vodnikov. Sploh pri višjih in zahtevnejših vrhovih.

Meni je všeč predvsem tam, kjer ni veliko ljudi. Tudi v svoji knjigi sem opisal kar nekaj takih zahtevnih poti. Zraven sem zapisal, da se je priporočljivo na pot odpraviti z vodnikom. Mnoge so namreč tudi orientacijsko zahtevne, še neoznačene; odkrival sem skrite kotičke mimo vsem poznanih in označenih poti.

Prehodil sem vseh 244 poti in brezpotij. Seveda sem bil na nekaterih že prej, a sem se vseeno še enkrat podal na pot. S seboj sem imel beležnico, da sem si sproti zapisoval vtise, in seveda GPS-napravo za natančen opis posamezne poti ter fotoaparat. Moram reči, da sem nekaj poti in krajev tudi sam odkril prvič. Raziskal sem jih prav zaradi te knjige in to me je zelo veselilo. Tak je Predelski vršič. To je območje med Predelom in Mangartom, ki je skoraj nedotaknjeno, neraziskano, neobljudeno in zelo lepo. V te konce sem šel prvič prav zaradi pisanja knjige. Delo je trajalo štiri leta in priznam, da mi je bil del na terenu mnogo ljubši kot potem pisanje za računalnikom.

Ljudje bi jih prej ali slej odkrili tudi sami in stopili v neokrnjeno naravo. Z opisom poti in drugimi napotki jim pomagamo, da to počnejo varneje. Ni pa nobene bojazni, da bo tja kakšen velik naval. Mogoče bo na kakšen vrh, na katerega v celem letu ni doslej stopil nihče, zdaj prišlo deset ljudi. To ne bo kot na Triglavu, Mojstrovki, Mangartu. Pa še tako veliko je teh kotičkov, da se ljudje porazgubijo. Jaz pa sem vesel, da ljudje hodijo v hribe. Slovenci vse manj hodijo v hribe. Samo še starejše najdemo gor. Mladina ne hodi več.

Otroci imajo preveč drugih interesnih dejavnosti. Ne gre le za obsedenost z računalnikom, igricami in družabnimi omrežji. Danes ima planinarjenje med mladimi hudo konkurenco tudi v drugih športih. Po drugi strani pa opažam, da so otroci vse manj motorično razviti. Nekateri sploh ne znajo več normalno hoditi, kaj šele v hribih. Hoja v hribe je lahko za mnoge resnično hud napor. Učim že 20 let in v teh časih se je sposobnost priti nekam višje v hribe občutno zmanjšala. Nasploh so danes otroci preveč zaviti v vato in niso pripravljeni na samostojnost.

Ključna je družba. Če ima otrok dobro družbo, se bo hitro in z veseljem odzval. Potem pa je treba prilagoditi tempo in poskrbeti, da ne gre za kakšno dvourno monotono hojo. Včasih je treba uporabiti kakšno jeklenico, stopiti na kakšen klin in podobno. Prav pride tudi obisk kakšne soteske in drugih zanimivih koncev.

Večina vodnikov je takih, da avtorji svetujejo, po kateri poti je primerno iti gor in po kateri dol. Pri tej moji knjigi je drugače. Napisana je enciklopedično, se pravi, da so vpisane vse poti na določenem območju. Ljudje si na podlagi opisov potem sami izberejo, kje bodo hodili. Se mi zdi, da sem na Jalovec našel 13 različnih poti. Bralcem planincem dajem s tem določeno svobodo.

Saj je večkrat že sama pot cilj. Korenske police na trasi Planica–Pokljuka so že take. Tam ne dosežeš nobenega vrha, nobenega cilja, a je pot tista, ki privlači. Cilj je, da pot prehodiš, da prideš dol živ in cel in poln vtisov.

Založba Planinske zveze Slovenije mi je dala tako navodilo. Saj se res uveljavljajo tudi elektronski vodniki, a morda je kar prav, da v gorah čas teče počasneje. Prav bogokletno se mi zdi, da hodiš s tablico gor in ves čas buljiš vanjo. To je tako kot z japonskimi turisti, ki si prav vse znamenitosti ogledujejo zgolj skozi fotografski objektiv. To ni prav. V gore hodimo zato, da jih občudujemo tisti hip, ko smo tam. Treba je gledati naravo, ne elektronskih naprav.

Da, to je del naše tradicije, naše poti so zelo dobro označene. Zdaj je že problem, da jih je celo preveč. V nove zemljevide bomo zdaj vrisovali tudi neoznačene poti. Prav je, da imajo ljudje izbiro.

Moje osebno mnenje je, da kolesarji ne sodijo na planinske poti, ki so za njih preozke, ampak na ceste.

Cesta je pot, ki je dovolj široka, da gre kolesar lahko varno mimo pešca, ne pa da ta skače v gozd, ko sliši drvečega kolesarja.

Včasih se mi zdi, da so pobočja okrog Triglava najbolj nevarna prav zaradi prevelikega obleganja. Potem je tu še ta nesrečna zadeva, da ljudje mislijo, da morajo zraven še kaj popiti za pogum, in so še pred Kredarico že pošteno opiti. Potem imajo pa gorski reševalci delo...

Ne. Najbolj spoštujem Avstrijce, ki resnično spoštujejo svoje gore, so dobro opremljeni in imajo tudi veliko gornikov. Tudi mladih. Bi rekel, da so bolj gorniški narod od nas, ki se imamo za najbolj gorniškega.