Lučićev izvajalski dosežek gre ovrednotiti povsem odkrito, saj ga lahko imamo – upoštevajoč vrhunskost pevčeve kariere – za odsev najvišjega vokalnega standarda, ki ga danes pač premoremo. Pri tem se »festivalski« odlomki iz vlog Lea Nuccija (čigar zven je v izhodišču manj zaobljen od Lučićevega) ponujajo kot izkaz umetniške zmogljivosti, kakršne novejši baritonski rod ne dosega. V mislih imam izrazno nasičenost, povezano s pojmom italijanskega lirsko-dramskega baritona: zanj ustvarjene vloge zahtevajo poleg melodične voljnosti glasu nosilno polnost tona, prodorno zajete besedne poudarke, veliko stopnjevalsko moč v razmeroma visoki legi. V takšnih »ekspanzivnih« smereh je Lučićeva tonska predaja preveč umaknjena in resonančno topa, kar je bilo opazno že ob prvi odpeti (Nabuccovi) vzklični frazi, prav posebno pa v Rigolettovih napadih maščevanja in očetovskega boja.

Lučić je predvsem umetnik notranje, psihološke prodornosti, zmožen sočutnega poistovetenja z vlogami, žalobno pridušenega speva v vzornem legatu (Macbethovo tragično samospoznanje), odtenkov polglasnosti, mehkih nastavkov, lepo naravnanih italijanskih vokalov. Vrhunec njegovega nastopa so bili kantabilno intimistični deli arij. Nekoliko prekratek (tudi dobesedno – v dihalni opori) in ploskovit pa je baritonist pri razprti in stopnjevani pevski materiji oziroma zanjo potrebnega raztezanja tonskih vertikal in prostornine. Ob afektiranem vzponu, sunkovitem izbruhu opernega čustva, vznesenosti velikih koron in podobnem Lučićevo petje ne dosega docela umetnikove intence; poslušalec je lahko zmerno prikrajšan zaradi kakega »prezgodnjega« portamenta (Gérardov vrh), dodatnega vdiha (prehodna kadenca Renatove arije), višin brez doneče nadgradnje, zaključkov, ki ne prinesejo kulminacije, saj prehitro izzvenijo. Metropolitanska opera je sprejela srbskega baritonista kot Tibbettovega, Svedovega, Warrenovega, Merrilovega, MacNeilovega, Milnesovega, Ponsovega naslednika. A v tem lepem priznanju je tudi kanec sodobne operne simptomatike: malone vsi omenjeni baritonisti namreč že kar poosebljajo klasični (»skozi lijak«) nošeni ton. Kar manjka Željku Lučiću do integralne pevske izjemnosti, bi se bržkone dalo dognati nekje med njegovima poiesis in techne.

Sooblikovalka večera Evelin Novak se je predstavila kot zanesljiva, manj pa izrazno diferencirana pevka; naravna barvna specifika glasu deluje iskreno, a tudi nekoliko posploševalno (podoben zven koloraturnega petja in dramske Wally). Mlada sopranistka je že na uspešni mednarodni poti. Slovenska filharmonija je opravila »operno nalogo« solidno, tudi tokrat z Ivanom Repušićem (dirigiral je pretežno stoično, v oddaljenosti od dramaturških ozračij), ob drobnih ritmičnih neizdelanostih in preočitnih razlikah v solistični muzikalnosti (pohvala gre flavti). Kot že na koncertu osem dni prej je bila med drugim servirana uvertura k Sicilijanskim večernicam. Filharmoniki so jo odigrali z več zvočne elegance in hitrostne napetosti kot radijski simfoniki.