Usposabljanja članov svetov javnih zavodov niso nič neobičajnega; zdravstvo jih pozna že dolgo, praksa so tudi v šolstvu. Različni primeri kažejo, da bi bilo nadaljnje redno usposabljanje članov svetov javnih zavodov s področja kulture ne le koristno, pač pa že kar nujno, saj neredko slabo poznajo svoja zakonska pooblastila in celo lastne poslovnike. To se je v zadnjem času denimo izkazalo v različnih formalnih in vsebinskih napakah, s katerimi je poskušal svet Obalnih galerij Piran doseči razrešitev ravnateljice Lilijane Stepančič, do katere je po odločitvi piranskega občinskega sveta pred dobrim mesecem nato tudi prišlo. Takšni primeri običajno romajo na sodišče, če pritožnik zmaga, pa z odškodninami in vračanjem v kolektiv povzročijo finančne posledice in vodstvene zaplete.
Predlog novele zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (Zujik) torej med sicer maloštevilnimi spremembami predvideva opustitev obveznosti vsakoletnega usposabljanja, ki ga je ministrstvo za kulturo začelo izvajati lani. Nadomestilo naj bi ga enkratno usposabljanje članov sveta ob začetku nastopa prvega mandata, kar je bila očitno tudi želja članov svetov.
Ministrstvo problem pozna, a ne ukrepa
Na ministrstvu za kulturo so že pred leti na podlagi raziskave ugotavljali, da sveti zavodov svoje pristojnosti in odgovornosti razumejo sila različno. »Izkazalo se je denimo, da so celo o svojih najpomembnejših nalogah glasovali v nesklepčni sestavi ali pa kar korespondenčno. V teh primerih je bolj kot premajhna odgovornost članov sveta skrb vzbujajoče dejstvo, da ustanovitelj tovrstnih kršitev ni sankcioniral,« lahko beremo v takratnih dokumentih ministrstva. »Potrebne bodo natančnejše opredelitve pristojnosti in odgovornosti sveta pa tudi individualne odgovornosti njegovih članov.« K temu je treba dodati, da so ustanovitveni akti javnih zavodov zelo različni, da jih občasno prilagajajo, kar lahko vzbuja sume netransparentnosti in še dodatno otežuje nadzor delovanja svetov.
Vendar pa do potrebnih sprememb v tej smeri vse do danes ni prišlo, četudi je ministrstvo v Analizi stanja na področju kulture leta 2011 spet ugotavljalo, da je treba »nujno redefinirati tudi vlogo sveta zavoda in odgovornosti njegovih članov ter pomen in potrebnost strokovnega sveta zavoda«. Strokovni svet, predviden le za večje javne zavode, se je namreč po izsledkih ministrstva izkazal za organ, »v katerem člani zagovarjajo predvsem svoje interese oziroma ozke interese tistih, ki so jih v svet predlagali«; tako so predstavniki zaposlenih v strokovnem svetu »pogosto zastopali interese, ki so bili bolj kot s strokovnim delom zavoda povezani z uveljavljanjem pravic iz delovnopravnih razmerij«.
Sveti kot plen politike
Lanska uvedba vsakoletnega usposabljanja je bila prvi korak prejšnjega resornega ministra Uroša Grilca k vzpostavitvi novega kulturnega modela, po katerem bi stroka dobila prednost pred politiko. Danes namreč velja, da so funkcije članov svetov v veliki meri rezultat politične matematike, torej nagrada za politično privrženost, ki pa jo lokalne in državne oblasti nemalokrat zlorabljajo za vmešavanje v avtonomijo direktorja, ki je edini odgovoren za poslovanje.
»Dilema, kdo naj prevzame odgovornost za delovanje svetov javnih zavodov in za njihovo imenovanje – pretežno politika ali pretežno stroka –, je povsem akademska, saj v praksi v Sloveniji ne obstaja ne politična ne kakšna druga odgovornost članov svetov, posledično pa je tudi politika za slabo delovanje nekaterih svetov in javnih zavodov odgovorna le na papirju. Politika si je v Sloveniji prisvojila odgovornost, da si lahko kadar koli privošči neodgovornost,« je prepričan Grilc. Po njegovem mnenju je zato ukinjanje usposabljanja članov svetov signal politiki, da bo lahko »ponovno v polni meri odgovorno neodgovorna za delovanje javnih zavodov«. Grilc meni, da je edina perspektiva v razvojnem smislu dosledna stava na vlogo stroke in depolitizacija javnega sektorja. To načelo so v Grilčevem mandatu tudi udejanjili pri oblikovanju svetov JAK, Vibe in Cankarjevega doma, kjer stroka ni dobila le večine članov v svetu, pač pa tudi besedo pri izboru članov, kar je bilo uzakonjeno v njihovih ustanovitvenih aktih.
Odgovornost naj ima ustanovitelj
Podobno razmišlja raziskovalka kulturnih politik Vesna Čopič, ki vseeno meni, da bi morala odgovornost za uspešnost javnih zavodov prevzemati ustanoviteljica, naj bo to država ali občina. »Javni interes ni seštevek partikularnih interesov nekaterih delegatskih skupin, ampak interes, ki ga skozi pregleden, javno dostopen in demokratičen postopek in ga nato zastopa izvoljena oblast.«
Problem je tudi dvojna vloga svetov, saj z dajanjem soglasij k letnim programom in izvajanjem nadzora nad direktorjem temu po eni strani služijo kot alibi, po drugi pa so ustanovitelju odgovorni bolj v teoriji – v praksi namreč svet pogosto nima na voljo ustreznih vzvodov za resnično učinkovit nadzor direktorja. Ta je tako rekoč neodstavljiv, če se številke v njegovih poslovnih izkazih ujemajo in mu ni mogoče najti objektivne administrativne napake, pa četudi morda področje, za katerega je odgovoren, merljivo nazaduje.
Pogled Vesne Čopič je tu nekoliko drugačen od Grilčevega, saj predlaga, naj odgovornost končno prevzame politika. Svete naj sestavljajo vsi deležniki, zainteresirani za delovanje zavoda, naloga ustanovitelja pa je, da jih identificira v ustanovitvenem aktu. Končna odgovornost bi tako padla na ustanovitelja. Pogled z distance pritrjuje takemu razmišljanju: ko država ali občina ustanovi javni zavod, to vsaj v osnovi pomeni, da želi organizirati produkcijo kulturnih dobrin z javnimi sredstvi, zato se ne more pretvarjati, da se je delo zavoda ne tiče.
