Pri duševnem zdravju moramo torej obrniti perspektivo: tu gre res za odsotnost težav (o bolezni malo pozneje). Duševno sem »zdrav«, kadar nimam (hujših) težav – tako duševnih v ožjem smislu kakor telesnih in socialnih. In to ne le tedaj, ko so slednje simptom prvih. Duševno blagostanje (kaj šele »popolno«) ni mogoče, če imam telesne težave; to me potre in mi jemlje veselje do življenja. Tako lahko telesne težave (ob ustrezni dispoziciji) tudi povzročijo duševne (denimo depresijo). Resda obstajajo ljudje (ne tako redki), ki uživajo v telesni bolezni – a to so primeri, ki jim po definiciji ne bomo pripisali duševnega zdravja.

Prav tako ne moremo govoriti o duševnem blagostanju, če imamo težave socialne narave, kar obsega vse od vsakdanjih težav v odnosih z ljudmi do različnih vrst socialne stiske. Socialne težave so pogost simptom duševnih stisk (na primer, ko si zaradi nevrotičnih ali značajskih vzgibov zapletemo socialno življenje). Lahko pa so tudi »simptom« psihiatrične obravnave. Če imamo diagnozo iz kroga psihoz (shizofrenija, bipolarna motnja…), naša najhujša težava ni, da doživljamo psihotične epizode, temveč kako se na diagnozo ali pojem »duševne bolezni« odzivajo drugi. Pogost odziv je, da vse, kar rečemo in napravimo, vidijo kot izraz blaznosti in ocenijo za neveljavno.

O tem, da je lahko duševna stiska (ali vsaj »neblagostanje«) posledica družbenih razmer, najbrž ni treba izgubljati besed. To se nanaša zlasti na razmere, na katere sami ne moremo resno vplivati. Brezposelna in materialno nepreskrbljena oseba je tako rekoč nujno v duševni stiski. Prekarno zaposlena oseba je stalno pod stresom, prav tako zaposlena oseba, ki dela v negotovih, nezanesljivih ali mučnih razmerah. Najbolj patogen element v takih situacijah je brezperspektivnost – občutek, da iz razmer ne moremo uiti in da lahko vse, kar storimo, stvari še poslabša. Ker so to prav značilnosti naših današnjih razmer, lahko dokaj zanesljivo rečemo, da slovenska politika (propadanje socialne države, razmah plenjenja, ki si je pod roko pridobilo nekakšno legitimnost…) ne le spodbuja, temveč kar povzroča duševno stisko. To ne pomeni nujno bistvenega zvečanja števila sprejemov v psihiatrične bolnišnice, ker je, prav narobe, duševna stiska postala nekaj »normalnega«. Neoliberalna politika se nanjo sploh ne ozira. Celo socialna politika, ki bi morala biti za to posebej občutljiva, se je sprevrgla v grobo deklasiranje ljudi in šibkim odvzema socialno moč, namesto da bi jim jo dodajala, kar naj bi bila njena izvirna naloga.

Pojem duševnega zdravja je tako videti še bolj protisloven od pojma duševne bolezni. Ne moremo ga enačiti z normalnostjo; če je duševna stiska postala nekaj normalnega, to še ne pomeni, da jo lahko enačimo z duševnim zdravjem. Jasno pa je tole: duševnega blagostanja, ki je po definiciji WHO eden od pogojev za zdravje, si ne moremo predstavljati brez dobre (splošne, ne le psihiatrične) zdravstvene oskrbe in trdne socialne države (v izvirnem smislu). Pa tudi to ne zadostuje; potrebna je še vključevalna in protidiskriminacijska socialna klima v skupnosti – taka, v kateri bomo imeli kakšno perspektivo.

Je duševna bolezen sploh upravičen pojem? Nekateri teoretiki, denimo Thomas Szasz, mu ostro oporekajo. A današnji pogled na to, kaj je bolezen, je precej drugačen, kakor je bil pred nekaj desetletji. Imeli smo dve nasprotujoči si stališči, »medicinsko« in »psihološko«. Po prvem je bila bolezen nekaj, kar je mogoče nedvoumno locirati v telo in ima anatomsko ali fiziološko podlago. Če ne najdemo take podlage, to ni pomenilo, da ne obstaja, temveč le, da je še nismo odkrili. Szasz kritizira to samoumevnost pojma »duševne bolezni« in trdi, da je navadna fikcija. Po radikalno psihološkem stališču, ki se je informiralo pri psihoanalizi, pa je bilo to, kar medicina imenuje duševna bolezen, najprej posebna duševna tvorba, ki jo oblikujejo prav socialne okoliščine (temeljni zgled so razmerja v zgodnjem otroštvu).

Stališči sta se zbližali zlasti po genetskih in nevrofizioloških raziskavah, ki so morale ugotoviti, kar predvideva že Freudova teorija, da namreč vsako bolezen (ne le duševnih) sooblikujejo somatski, socialni in ekološki dejavniki. Ti dejavniki sooblikujejo vsako (ne le patološko) duševno tvorbo. Zato je precej vseeno, ali priznavamo duševno bolezen ali ne, saj je »duševna tvorba« s tega stališča sama po sebi neke vrste bolezen. Slaba stran pojma duševne bolezni pa je (tu ima Szasz še vedno prav), da deluje kot obsodba in vzdržuje predsodke do ljudi s tovrstno diagnozo.

V nasprotju s sklepom, da duševno stisko sooblikujejo dejavniki, ki niso medicinske narave, se je psihiatrija še bolj omejila na zdravljenje z zdravili. Ni težko uganiti, zakaj. Socialne in ekološke razmere so v domeni ideologije, politike, gospodarstva; vplivati nanje v preventivne namene pomeni nič manj kot spreminjati »sistem«. Zdravila, po drugi strani, so na dosegu roke; za to izdatno skrbi (in se na ta račun bogati) farmacevtska industrija. Toda prevlada zgolj enega od za stisko konstitutivnih dejavnikov očitno ne more rešiti problema. Lahko pa nas še bolj pogrezne v kemično nadzorovano družbo.