»Gorje narodu«, piše v kratkem uvodniku v katalogu te dni potekajočega 11. Grossmannovega festivala fantastičnega filma in vina v Ljutomeru, »ki ne išče svoje temne strani. In prav mogoče je za Slovence še kaj upanja, kot to skušamo dokazovati že enajst let.«
Če vprašate Prleka, od kod ime Prlekija, vam ne bo znal povedati (res pa je, da festivalsko okolje ni najboljši kraj za takšno anketo, še zlasti ker se starejši Ljutomerčani rajši umaknejo pred tem razsajanjem filmskih spak in nagravžnih podob ponoči na mestnem trgu in čez dan v kulturnem domu). Wikipedia pa seveda ve, vprašala je Rudolfa Kolariča, ki je preučeval prleško narečje: beseda »prleško« je nastala iz prislova »prle«, ki pomeni »prej«. Sam bog ve, kako je iz tega nastala Prlekija, toda v povezavi z omenjenim uvodnikom in na njegovi podlagi nam je jasno vsaj nekaj: v Sloveniji si nikjer prej kot v Prlekiji niso omislili tako »hudo« žanrskega festivala, kot je tale Grossmannov, in nihče si ni prej kot nekaj prleških fantov zastavil cilja, da bi z grozljivkami ne toliko prestrašil, kot pa razsvetlil Slovence.
Festival z misijo
To je torej festival z »misijo« in po enem desetletju se že lahko pohvali z rezultati. Ti prleški fantje na čelu s Tomažem Horvatom, direktorjem festivala, so najbolj ponosni na to, da so letos premierno prikazali »prvo slovensko celovečerno grozljivko«, IdiloTomaža Gorkiča. Toda tudi občasni obiskovalec lahko opazi, da se tu zbira že pravo majhno pleme ljubiteljev filmske groze (nekateri se zadnji dan festivala tudi zvrstijo pred beograjskimi mojstri maske, da jih spremenijo v zombije ali druge figure grozljivega žanra). In prav tako ne manjka tistih, ki fene hororja zalagajo z blagom, torej samih filmarjev in igralcev. Če se še zdi presenetljivo, kako so znale priti v Ljutomer takšne igralske ikone kot Christopher Lee in Franco Nero pred leti ali letos Udo Kier, pa bi gostujoče režiserje že lahko imeli na sumu, da jih je zvabila v Ljutomer prav njihova predstava o kraju bogu za hrbtom, kakršne imajo radi v svojih filmih. Ko pridejo, pa samo debelo gledajo, tako zato, ker so se znašli v tako slikovitem in prijaznem okolju s toliko dobrega vina, kakor zato, ker naletijo na tako zavzete ljubitelje in poznavalce grozljivk. Slavni Roger Corman na primer, ki so mu v Hollywoodu podelili oskarja za življenjsko delo ravno leto zatem, ko je obiskal Ljutomer, je v pogovoru z Marcelom Štefančičem jr. na ljutomerskem trgu komaj uspel dahniti: »Saj že vse veste.«
Pred dnevi je na tem trgu oziroma na majhnem odru pod filmskim platnom sedel režiser Richard Stanley, ki je beograjskemu »doktorju hororja« Dejanu Ognjanoviću (doktoriral je s Poetiko hororja) in poslušalcem pripovedoval vse od svojega otroštva oziroma najstniškega pobega iz Južnoafriške republike, ker tam ni bilo dovoljeno gledati grozljivk, do svojih pojmovanj o grozljivo-fantastičnem žanru, prav zanimivih, ker ne vsebujejo toliko kakšnih mističnih ali okultnih primesi, kot prav »grozljivo« realistične poglede na človeško raso in še zlasti njeno tehnologijo.
Zares vino, fantastike malo
O naslovu »Grossmannov festival fantastičnega filma in vina« pa je treba reči, da je v njem točno samo vino. Samo vino ustreza dejstvom, namreč priljubljeni degustaciji ekscelentnih pridelkov ormoško-ljutomerskih vinogradnikov in kletarjev. Resda obstajajo tudi kakšni fantastični filmi, toda ti, ki jih najraje kažejo v Ljutomeru, so predvsem grozljivke. Najrajši »čiste«, kakršne težko pridejo v »navaden« kino. Še najmanj zveze pa ima ta festival prav z Grossmannom, namreč dr. Karolom Grossmannom (1864–1929), pri katerem bi lahko bilo »fantastično« edino to, da si je kot odvetnik, ki je v tedaj še avstro-ogrskem Ljutomeru zagovarjal kmete v njihovih pravdah, nabavil filmsko kamero in z njo posnel tri nedolžne lumierovske filmčke, ne da bi vedel, da bo zato kdaj obveljal za slovenskega filmskega pionirja. Tista cerkev, ki jo vidimo v njegovem Odhodu od maše, v Ljutomeru še vedno stoji, trg, na katerem je v času festivala letni kino, pa je povsem drugačen od tistega, kjer je Grossmann pred 110 leti posnel Sejem v Ljutomeru (kar daje temu filmčku že kar arheološko vrednost). V Grossmannovem tretjem filmčku, Na domačem vrtu (1906), pa se res zgodi nekaj, kar je najmanj obvezno v grozljivkah: ko gospa Grossmann stopi v kader, da bi pobrala deklico, hčer, ki je med tekanjem po vrtu padla, ostane brez glave. Le da to ni bila kakšna proto-horor invencija, marveč posledica fiksne kamere, ki je snemala v višini otroških oči in je mami odrezala glavo, ko se ji je preveč približala.
Na ta filmček sem se spomnil, ko sem videl festivalski napovednik, ki je – namerno ali ne – videti takšen, kot da bi ta festival končno le poskušal upravičiti svoje poimenovanje po Grossmannu. Tudi v tem napovedniku se deklica igra na vrtu, toda zato, ker ne sme gledati televizije. In nazadnje ne le njena mama, ampak tudi oče ostane brez glave. Le da to ni več posledica fiksne kamere, marveč »orto horor« postopka s koso, ki v dekličinih rokah staršema odseka glavi, zatelebani v televizor.
Filmske grozljivke imajo svoje fene in festivale, vendar so včasih tudi predmet hudo resnih, teoretsko težko obloženih razprav. O eni največjih, Teksaškem pokolu z motorno žago, je napisanih že kar nekaj študij, ki trdijo, da je ta film »kanibalska metafora« kapitalizma. In verjemite ali ne, nekaj podobnega bi lahko zapisali tudi za slovensko Idilo. Boste videli, ko pride oktobra na redni spored.
