Takim je zato smiselno takoj razkriti vsebino sodnih spisov, ki ju je Ratejeva izbrskala v Pokrajinskem arhivu Maribor in njuno snov previdno pretočila v knjigo. Ne le zato, ker gre v resnici za »s plesnijo pokrite dokumente, ki so jim zaradi dotrajanosti šteti dnevi«, in ne zgolj zato, ker je prav, da se seznanimo z manjkrat omenjenimi deli ljutomerske, torej pravzaprav naše skupne zgodovine, ki ne prispe vedno v učbenike. Pač pa zato, ker gre za obravnavo treh »po resničnih dogodkih« povzetih umorov, »žmohtnejših« od marsičesa, kar je doslej zakuhala slovenska literatura. Kot kurioziteta, jasno, ne nastopijo toliko umori, temveč je razveseljiv predvsem način, kako jih bralski poroti, tudi s pomočjo literarnih manevrov, predstavi zagovornica zgodovine.
Preden me kdo obtoži brezčutnosti, naj strnem ločeni, a geografsko in časovno povezani zgodbi. V prvi, intrigantnejši, postavi avtorica v presojo besedilo o kazenskem postopku proti ruskemu beguncu Vasiliju Černjenku, ki je bil leta 1923 obsojen na dosmrtno ječo zaradi okrutnega umora. Umor iz ljubosumja igra pomembno vlogo tudi v drugem delu male zgodovinske monografije, kjer na sodbo čaka tekst o procesu proti beguncu Venjaminu Mihajloviču Svečnikovu, ki je leta 1921 v begunskem taborišču v Strnišču z vodovodno cevjo napadel ptujskega zdravnika.
Ratejeva se torej pravniškega diskurza ne izogiba, zgolj omili ga in uporabi v svoj prid. Za nekoliko suhoparno naracijo je bralec tokrat hvaležen, saj se izogne disharmoničnim opisom panorame in intuitivnim posegom v človeško srce ter o krivcih in krivdi razmišlja predvsem skozi časopisne (Ptujski list, Slovenec, Jutro…) in arhivske prispevke, skozi obdukcijska poročila in priložena pisma. Gradivo je avtorica po načelu »ničesar preveč« (no, razen nekaterih fotografij ljutomerskih vedut) priložila Ruskemu diptihu in bralcu prijazno omogočila, da o sodnih procesih, še bolj pa o odnosih med Rusi v begunskem taborišču in okolju, ki jih ni sprejelo odprtih rok, razmišlja samostojno. Avtoričina prisotnost je v knjigi opazna skozi izbor in sosledje gradiva, zgolj sporadično pa se pojavlja tudi kot pripovedovalka z intervencijami tipa: »Ne pozabimo, da je po umoru zgledno uredil tudi predmete in pohištvo v spalnici, ki so jih priče slišale med napadom padati po tleh.« Z lahkoto torej pozabimo, da imamo v roki zgodovinsko študijo, ne pozabimo pa, da gre za vzorčni primer, kako ljudem na bolj nekonformističen način predati ključe zgodovine.
