Vladimir Makuc, grafik in slikar: Dolgo sem bil suženj svojega dela

Zdaj ne več. Do jeseni sem še za kako uro odšel slikat v delavnico, tudi pozimi sem še kaj narisal... A že več kot dve leti težko dlje časa stojim, navajen pa sem bil delati stoje. Tisto pravo delo, torej delo v ateljeju, sem moral tako iz zdravstvenih razlogov opustiti.

Na akademiji sem študiral slikarstvo, a smo imeli tam tudi nekaj obveznih ur grafike, kjer smo se spoznali z grafičnimi tehnikami. Seveda smo predvsem slikali, a po akademiji je pač vsak poiskal svojo pot. Poskušal sem se v obojem, a v slikarstvu takrat nekako nisem našel prave poti. Določeno vlogo so odigrale tudi materialne razmere: slikarstvo zahteva ustrezne pogoje in nekoliko več prostora kot grafika, po drugi strani sta linorez in lesorez najdostopnejši tehniki. Grafike sem lahko delal kar doma na kuhinjski mizi. Tako sem se pač bolj ukvarjal s tem – in potem ko se mi je v grafiki nekako odprlo, sem pri njej vztrajal. Tudi sicer se je v tistem času grafika zelo razmahnila; seveda je bila prisotna že prej, še pred vojno so bili tu Jakac, Maleš, oba Kralja, vendar ni bila tako razširjena kot nato v 50. letih, tudi zaradi Grafičnega bienala. Tako sem se leta 1959 poskusil na natečaju za tretji bienale – znana tuja imena so namreč takrat na omenjeno prireditev vabili neposredno, medtem ko so se morali slovenski udeleženci nanjo uvrstiti po natečaju. Poslal sem tri dela, ki so bila zelo dobro sprejeta, kar mi je dalo zagon. Z istimi grafikami so me poslali še na aleksandrijski bienale, kjer sem dobil prvo nagrado, in tudi to je bila zame velika spodbuda.

Nekaj sem vendar moral delati za preživetje. Kopiral sem freske; to je bilo delo na terenu, po starih kraških cerkvicah, ki mi je vzelo večji del časa. Delal sem od jutra do večera, kvečjemu zvečer sem lahko, tako bolj za rekreacijo, v naravi naredil kako skico. Z grafiko pa se v tistih pogojih niti nisem mogel ukvarjati, posvetil sem se ji lahko samo pozimi, ko se na terenu ne dela.

Seveda. Sem pa zato na terenu našel motive, ki sem jih začel uporabljati v grafiki; vtisi, ki jih je name naredila ta izredna okolica, so bili razlog, da sem lahko v restavratorstvu vztrajal dlje časa, kot bi sicer. Dolga leta sem se nato ukvarjal skoraj izključno s kraško motiviko. Ni me pritegnila zgolj pokrajina, temveč tudi način življenja, ljudje, ki so bili kot del krajine... Vedeti morate, da so tam takrat živeli še povsem tradicionalno, za delo na polju so uporabljali zgolj vole, hiše so bile grajene iz kamna s posebnimi tehnikami, ki jih že dvajset let kasneje niso več uporabljali. Ta izkušnja me je, skratka, umetniško zaznamovala za dolgo časa – še posebej seveda moje začetke, vendar sem to motiviko ohranil tudi pozneje, ko sem prešel na slikarstvo, tapiserije in kiparstvo, le da sem pač uporabljal druge materiale.

Tako se je pač zgodilo. S tem, ko sem se postopoma uveljavil kot grafik, sem lahko kopiranje opustil in se osredotočil zgolj na umetniško ustvarjanje. Za grafiko je bilo v tistem času kar nekaj zanimanja in moja dela so bila sčasoma deležna dovolj pozornosti, da sem jih lahko po malem prodajal. Za skromno življenje je zadostovalo, če bi imel večje materialne zahteve, bi bilo pa že težje (smeh). Vendar so mi grafike vzele ogromno časa; zelo veliko časa sem denimo porabil že za izdelovanje plošč – tudi sicer sem vedno delal bolj počasi, obenem pa sem grafike izrisoval zelo podrobno, kot da bi bile slike – in potem seveda tudi za tiskanje. Pravzaprav sem bil suženj svojega dela, kajti moral sem garati, če sem hotel biti redno prisoten na prireditvah doma in v tujini, torej na umetnostnem prizorišču kot takem. Povabil mi namreč ni manjkalo, toda če bi jih začel odklanjati, češ da nimam novih del, bi polagoma izpadel iz teh krogov. Tako sem skoraj trideset let delal skoraj izključno grafike. Vmes sem imel seveda tudi željo, da bi kaj naslikal, a ni bilo časa, da bi se lahko resneje posvetil še temu. Grafika je bila zame takrat nujna, bila je moj kruh.

Slikarstvu sem se tako začel posvečati šele od 80. let naprej, toda ob tem sem vzporedno še vedno ohranjal tudi grafiko, zlasti pozimi, ko je bil moj prostor za slikanje na neizoliranem podstrešju neprimeren za delo. Tudi sicer je grafika precej vplivala na moje začetno slikarstvo – denimo pri reliefnosti površine. Grafična tehnika globokega tiska je tako ali tako zmeraj reliefna, tudi če je vdolbina komaj vidna ali opazna le z lupo... Jaz pa sem v nekem obdobju začel delati bolj grobo, z globljo črto, reliefnost sem še stopnjeval, v kompozicijo sem vključeval tudi najdene predmete in druge materiale, kolikor je pač papir dopuščal. Tako sem tudi v slike že kmalu vključil mivko, da sem dobil izmenjevanje gladke in hrapave površine, kasneje tudi steklo, črepinje in tako naprej.