Portugalska pravnica ni mogla verjeti, da je stanje, s kakršnim se je srečala v Sloveniji in ki bi ga morda pričakovala v kateri od manj razvitih držav, mogoče v razviti državi članici EU. Razmere je opisala kot šokantne in popolnoma nesprejemljive. »To nas je vzpodbudilo k analizi situacije,« razloži ena od mentoric Pravne klinike za varstvo okolja dr. Vasilka Sancin. Izčrpno, poglobljeno in obsežno poročilo Odgovornost države zagotavljati pravico do čiste pitne vode bodo objavili konec meseca. »Čas je, da se izenači to, za kar se kot država deklarativno zavzemamo, ko priznavamo pravico do vode, s tem, kar se dejansko dogaja v naši državi,« razloži prodekanja za kakovost in docentka za mednarodno pravo.
Jakob Ahačič in Tina Košir sta dva od petih študentov, ki so avtorji poročila. Pregled mednarodnih, evropskih in domačih dokumentov jih je pripeljal do nedvomnega sklepa o obstoju pravice do vode in nezadovoljivem izpolnjevanju obveznosti slovenske države. »Zapis v ustavo bi bil v tem pogledu predvsem deklarativne narave, a morda pomemben, saj bi povečal tako zavedanje ljudi kot pristojnih institucij o tej pravici in odgovornostih države,« razloži absolventka prava. »Hkrati vemo, da je s krizo kapitalizma vse več pritiskov, da se čim več stvari privatizira ali prepusti trgu, tudi dobava vode. In v teh okoliščinah se zdi, da ni dovolj, da imamo neko posredno, izvedeno pravico do vode, ki izhaja iz drugih pravic, ampak je pomembno, da je pravica do dostopne pitne vode zapisana v ustavo, saj to zagotavlja bistveno večje pravno varstvo.«
Oba opozorita na manko sodne prakse v Sloveniji in posledično negotovost, kaj vključujeta pravica do vode in njena zaščita. Opisujeta, da tudi v primerih zastrupitev pogosteje pride do odškodninskih tožb, ne pa tožb, v katerih bi posamezniki dokazovali kršitev ustavne pravice, ki jo je država dolžna zagotoviti.
»Tudi občine nimajo vzvodov in jasnih smernic, kaj regulirati. Hkrati se je treba zavedati, da pravna podpora občin ni primerljiva s pravno armado, s katero pride neka multinacionalka, ki si želi zagotoviti koncesijsko pogodbo, s katero bo poskrbela v prvi vrsti za lastne interese. Do te situacije bomo prišli, če bomo dopustili, da bo oskrbo z vodo urejal le trg,« opozori Tina Košir. »Tak manko smo jasno videli nazadnje v primeru privatizacije Laškega. Podobno je, če pogledamo predloge novih medcelinskih trgovinskih sporazumov. Občine nimajo orodij, kako se izogniti arbitražam ali tožbam velikih multinacionalk. Tu bo nujno potrebna podpora in zaščita države, če bomo dopustili, da do tega pride.«
»Problematično pa je tudi, da je v Sloveniji oskrba z vodo urejena z uredbo, saj mora način uresničevanja človekovih pravic urejati zakon,« pojasni Jakob Ahačič. Zavrne možnost, da bi Slovenija imela zaradi članstva v EU okrnjene možnosti urejanja pravice do vode. »EU se ne ukvarja s človekovimi pravicami in nobeni pravni akti na ravni EU članic ne omejujejo, da ne bi svojim prebivalcem zagotovile dostopa do pitne vode. Če bi želeli, bi lahko tudi prepovedali koncesije na področju vodne oskrbe. Seveda pa vemo, da v EU prevladuje dokaj skrajna, neoliberalna logika. In v zadnjem času, četudi je voda v Sloveniji zgodovinsko skupno dobro, slišimo mnenja ekonomistov, da je voda tržna dobrina. V takih okoliščinah nastane težava, če imamo politične voditelje, ki že vnaprej ne želijo iti z nobenim korakom v drugo smer, kot jo nakazuje Bruselj.«
Na Pravni kliniki za varstvo okolja so pripravili tudi svoj, dopolnjeni predlog zapisa pravice do vode v ustavo, saj ocenjujejo, da so v sedanjem predlogu nejasnosti in nedoslednosti. »A problem bo, če se bo le nekaj zapisalo v ustavo, ne bo pa konkretne izvedbene zakonodaje. Brez te težko pričakujemo, da se bodo stvari spremenile na bolje. Trenutna težava je, da tudi na pristojnih institucijah odgovorni, s katerimi smo se srečali, priznavajo, da se vode ne obravnava kot pravice. Pa je slovenska vlada uradno izjavila, da priznava pravico do vode.«
