Nadaljevanje pa je vznemirljivo.

»Ni pa vojska dovolj pripravljena v primeru krize, vojne, kar je posledica velikega zmanjševanja sredstev za obrambo v zadnjih letih. Ne starajo se le vojaki, ampak tudi oprema, saj se v modernizacijo vlaga minimalno, zaradi česar se zvišujejo stroški njenega vzdrževanja.«

Meni je ta ministrica všeč. Treba je veliko poguma, da s kvalificiranega mesta rečeš, kako je tvoja država sesula lastne oborožene sile, vojska je pripravljena na mir, za vojno pa nima niti ustreznih vojakov niti spodobnega orožja. Ministrica je pač naletela na takšno stanje in postavila jasen parameter za presojanje njenega dela v prihodnosti.

To, da ima v rokah vojsko, ki ni pripravljena na vojno, peče. Leta 1993 sem se na poti iz Sarajeva v Ljubljano po naključju znašel na večerji pri ameriškem veleposlaniku v Zagrebu Petru Galbraithu. To je bil nekoliko zoprn, vendar strupeno duhovit človek s suhim smislom za humor. Zdelo se mu je, da je Slovenija lahka tarča, in je začel špikati. Najprej, da je inconsequential. To je hujše kot nepomembna. Pomeni, da je vseeno, kaj država naredi, nič ne bo imelo posledic za nič. Ob geopolitičnih šalah je še z velikim veseljem povedal, kako so ga povabili v Ljubljano na državni praznik, ker so odprli en kilometer avtoceste. Počutil sem se zelo slabo, ker so za mizo sedeli ljudje, pred katerimi mi je bilo zoprno biti v zadregi. Vstal sem.

»Z vsem dolžnim spoštovanjem,« sem začel. »Ameriške oborožene sile, ki so osvobodile Evropo v drugi svetovni vojni, in vsi njihovi zavezniki v zvezi Nato že drugo leto bežijo pred srbskimi paravojaškimi enotami v Bosni, potem ko so pred njimi pokleknile že na Hrvaškem. Slovenska vojska je s celotno srbsko vojsko mimogrede z močjo višje intelligence opravila v treh dneh in jo nagnala iz svoje države. Kdo je inconsequential

Naenkrat mi je bilo zelo dobro. Potem smo se pogovarjali bolj na splošno o Evropi.

Slovenska vojska, ki ni pripravljena na vojno, se v vojnah zelo dobro obnese. Spopad z JLA je bil šolski primer zgledno opravljene operacije v državljanskem spopadu. JLA je bila toga in zastarela vojska tretjega sveta, slovenska vojska pa moderna struktura, ki je taktiko prilagajala okoliščinam in je kljub številčni in materialni inferiornosti dominirala na vseh bojiščih. Sijajno se je obnesla v Bosni, inteligentno opravila svoje delo na Kosovu, ko se tam ni bilo enostavno gibati s čelado na glavi, v Afganistanu ji ni šlo nič slabše kot drugim vojskam. O opazovalcih slovenske vojske v Siriji in Libanonu sem slišal same superlative, Triglav je v družbi veliko večjih ladji plul po morjih pred Sicilijo popolnoma enakopravno.

Kako se je ta sijajna organizacija znašla v položaju, ko ne zmore opravljati svojega dela in bi tudi z državnim udarom imela težave? Preprosto, v postopku prilagajanja standardom zveze Nato so jo prestrukturirali, podvrgli nizu reform, kadrovskega preverjanja, političnega kadrovanja v generalštab in birokratizaciji poveljniškega kadra. Strukturnega čvekanja okrog nje je bilo ogromno, ni pa se našel denar za uniforme in čelade, če vprašanje orožja pustimo ob strani. Država je naredila poklicno vojsko in pozabila na plače.

Ampak za pripravljenost vojske na vojno me ne skrbi. Vojaki znajo v vojni improvizirati. Skrbi me za državne institucije, ki morajo biti pripravljene za delovanje v miru. Streslo me je, ko sem slišal premierja ocenjevati delo njegove ponesrečene vlade v prvem letu mandata. Svojo stranko je označil kot »glavni motor prihajajočih strukturnih sprememb, tako na področju zdravstva kot javne uprave in številnih drugih«.

Številnih drugih? Premier je ponovno uvedel petje maše v latinščini in ukinil idejo drugega vatikanskega koncila, da se je o svetih rečeh bolje pogovarjati v razumljivem jeziku. Med vsemi temi vrednotami, načeli, javnofinančno vzdržnostjo, zavezo o uskladitvi pokojnin in zaupanjem ni čisto jasno, ali beremo vladne dokumente ali katekizem. Zveni klerikalno. To o glavnem motorju pa je razumljivo.

Vojska je dober zgled, ne? Ali ste čisto prepričani, da so strukturne spremembe in odvzemanje denarja tisto, kar javne institucije najprej potrebujejo? Zveni kot priprava terena za popolno korporativno obvladovanje družbe. Ni daleč čas, ko so temu rekli fašizem.

Ob koncu mandata bomo ugotavljali, da sta zdravstvo in šolstvo sijajno pripravljena za delovanje v poljskih okoliščinah med vojno, v miru pa žal nimata dovolj denarja za redno šolanje otrok in preventivno zdravstvo. Državo in svoja življenja bomo branili samoplačniško.