Slabi lobisti so proizvajalci piva. V večini razvitih držav pivo spada pod prehranski artikel in je zato tudi dovoljeno. In tisti, ki hodijo veliko po svetu po športnih prireditvah, vedo, da pivo nikoli ni bilo posebej moteč element. Bistveno se razlikuje od žganih pijač.
Je strah, da bi zaradi alkohola na tekmah prišlo do izgredov, realen? Pred očmi imamo sceno s planiških poletov, ko so pijani gledalci ležali vsevprek.Mislim, da ne. Seveda je z vzgojnega vidika vprašljivo, v kakšni meri reklamirati pivo, sicer pa mislim, da je pivo sestavni del življenja vseh. Je pa šport večkrat povezan z zabavo in sprostitvijo. Tudi planinci, ki gredo visoko v gore, radi popijejo kakšno pivo in se nihče ne čudi, če ga kdo na 2000 metrih zvrne. Čudim se, da v kliničnem centru točijo alkoholne pijače, pa bi bilo z varnostnega vidika dobro, da nihče ne bi pil alkohola. Mislim, da bi morali s strokovnimi argumenti razložiti, da pivo ni škodljivo, konec koncev ga prodajajo tudi z nižjimi stopnjami alkohola. Je pa res, da Slovenci kulture pitja alkohola nimamo.
Alkohol na športnih tekmah naj bi pripomogel k finančni stabilnosti klubov in zvez, je mogoče slišati. Ni to malce pretirano?Ker klubi in društva niso več lastniki športnih objektov, ampak je lastnik javni zavod in so lokali ob njih njihovi, to pomeni, da polnijo blagajno lastnikov športnih objektov in ne klubov. Lastniki športnih objektov, kot je primer mestne občine Ljubljana, bi morali gostinske lokale dati v brezplačni najem, da bi lahko nogometni klubi ali zveze nekaj iztržili. Se mi zdi pa čudno, da se je medicina aktivno vključila v razpravo o alkoholu, noče se pa v boj proti dopingu, kjer gre za smrtne primere in proizvajanje invalidov.
Izjave vlade, da bi odprava prepovedi točenja alkohola na športnih prireditvah prispevala k povečevanju tvegane in škodljive rabe alkohola med Slovenci ter vodila k povečanju zdravstvenih, družbenih in ekonomskih posledic, se zdijo pretirane.Najprej naj ukinejo alkohol na bencinskih črpalkah, kjer prodajajo tudi žgane pijače. Lahko pa sledimo zgledu nekaterih držav in prepovemo alkohol, če si seveda upamo.
Velike športne zveze, ki prirejajo odmevne dogodke, so vse bolj nezadovoljne in pravijo, da želijo biti slišane. Velika šesterica, v kateri so nogometna, košarkarska, hokejska, atletska in smučarska zveza, pravi, da odgovorni v slovenskem športu – merijo na Olimpijski komite Slovenije – ne poznajo problematike.Žogico bi vrnil zvezam. Morale bi se vprašati, koga so delegirale na listah za posamezne funkcije. Če niso predlagale za funkcionarje v olimpijski komite, fundacijo ali strokovni svet ljudi, ki so sposobni in imajo avtoriteto, so si same krive. Imamo nevarno zgodbo, da so se kolektivni športi organizirali. Upravičeno. Že borilni športi so naredili pred leti svojo zvezo in danes imajo dva v čistem vrhu OKS, predsednika in podpredsednika. Nekaj v sistemu očitno ni v redu, zato ga je treba spremeniti. Sistemsko bi morali biti v izvršilnih organih ljudje, ki skrbijo za celovit razvoj športa, in ne ljudje, ki se borijo zgolj za svojo športno panogo.
Je akcija šesterice dejansko odkrit spopad med pomembnimi centri moči? Te zveze letno operirajo s 30 milijoni evrov in zajemajo tri četrtine vseh slovenskih športnikov.Mislim, da ne. Zveze so same uvidele, da je zgodbo treba postaviti v druge, resnejše okvire. Nekoga, ki je prišel na zvezo pred pol leta ali letom, bodo ljudje v športu težko prepoznali kot pravega in zanj glasovali. Večina športnih delavcev je podvržena ozkim interesom, manjka intelektualni naboj v smislu pregleda nad športom, odnosa družbe do športa. Včasih smo se bistveno več pogovarjali, preden smo stališča predstavili javno. Zato mislim, da bodo kolektivni športi našli skupni jezik z OKS, se bodo pa morali uskladiti in narediti kadrovske rošade, najprej same zveze s svojimi predstavniki. Poudariti moramo, da se v Sloveniji dokumenti, kot je nacionalni program, delajo tako rekoč po inkvizicijskih metodah. Vse je v rokah ljudi, pretežno iz vrst fakultete za šport, ki imajo v praksi malo izkušenj. Vedeti moramo, da je šport na ravni klubov in lig množičen, gre za dnevne pogone, ki so skorajda nepojmljivi, in jim gre le čestitati, da to še zdržijo. V tem trenutku je v športu tako zelo malo denarja, da nima več kam pasti. Šport se bodo ljudje seveda vedno šli, a pomembno je, da bo zdrav, da bodo objekti primerni... Ne pa, da se o tem ves čas samo prerekamo.
Kaj bi delitev na velike in male sploh prinesla slovenskemu športu? Veliki nergajo, da so v obstoječem statutu vsi enaki, ena zveza, en glas. V smučarski zvezi na primer imajo večji klubi tudi po deset glasov.Že pri pripravi statuta OKS sem imel resne pripombe in predloge, na žalost pa pri vseh najprej pogledajo, kako se pišeš, in ne, kaj si napisal. In to je v slovenskem športu postala folklora. Gre za ljudi, ki ne sprejemajo nobenih predlogov, nobenih pobud, tudi ne kritike. Narediti bo treba kongres športa in povedati, kaj in kako. Prihajamo do absurda, da se predsednik OKS pogovarja z zvezami, taisti predsednik pa je bil podpredsednik, ko so sprejeli strategijo slovenskega športa do leta 2020, ko so sprejeli nacionalni program slovenskega športa. Zato mislim, da se je treba resno usesti na odprti sceni. Ne more se predsednik OKS pogovarjati samo s petimi predstavniki. To je stvar slovenskega športa in ne licitiranja: vam bom dal nekaj, če boste pridni. To je pravi trenutek za vrsto sistemskih problemov, da se rešijo. Gospod Bobinac je pred leti s sodelavci pripravil genialen predlog, vezan na davčne zadeve in sponzoriranje. Poslal ga je na ministrstvo in olimpijski komite, a se nikjer ni znašel na dnevnem redu.
Želje vseh so si podobne: povišanje javnih sredstev za šport, sprememba davčne zakonodaje, povezane z vlaganji v šport, in pa seveda financiranje športne infrastrukture.Evidentno je, da v aktualni strukturi vodstva ni ustreznega strokovnega kadra. Za božjo voljo, OKS se mora odpreti in dovoliti, da zraven spustijo ljudi z idejami, predlogi in da kreativno sodelujejo. Ne pa, da delujejo v zaprtem krogu, ko se trije nekaj dogovarjajo, predvsem na temo, kdo bo kaj vzel, bodisi fakulteta, OKS... O športnih društvih, elementarnih oblikah športa, se pa nihče več ne pogovarja. Pozabili smo, da nimamo več brezplačnih športnih aktivnosti za otroke in mladino. Vse je treba plačati. Ne smemo dovoliti, da se bomo pogovarjali samo o vrhunskem športu.
Je zgolj naključje, da so povzdignili glas predsedniki tistih zvez, ki so zaradi vpliva v gospodarsko-političnem življenju pomembni na družbeni lestvici? Aleksander Čeferin je pomemben odvetnik, Gregor Benčina prvi mož Jelovice, Matjaž Rakovec je bil dolgo predsednik uprave Zavarovalnice Triglav, Enzo Smrekar je generalni direktor Droge Kolinske, Franjo Bobinac predsednik uprave Gorenja, Matej Erjavec pa ima svojo odvetniško pisarno.Seveda so gospodje sposobni. Mislim, da je vodstvo OKS toliko pametno, da jih bodo ne glede na to, ali so formalno člani organov, angažirali in pripeljali na sceno, da bodo ljudje predstavili koncepte vsemu slovenskemu športu. Včasih smo se parlamentarno pogovarjali, danes se zgolj neka vodstva med sabo, od tega je pol članov izvršilnih organov operativno nesposobnih in so samo dvigovalci rok. Aktivno je treba vključiti gospodarstvenike in tudi politike, ki jim je šport blizu. Imamo kup nekdanjih poslancev in uglednih Slovencev, ki jim je šport blizu, pa se jih odrekamo. Tega grupiranja in lobiranja ne razumem. Ne gre za interese športa, ampak posameznih skupin.
Med šesterico je tudi trojica Smrekar – Rakovec – Bobinac, ki je decembra pogorela v tekmi za stolčke v organih OKS.Zagotovo gre za problem prepoznavnosti. Smrekar na primer je prišel v šport od zunaj, ne govorim, ali je dober ali slab. Pred volitvami sem opozarjal na nevarnost, da pride do konflikta med posameznimi športi. Ti konflikti niso novi, bili so že na primer med Iztokom Čopom in Tonetom Vogrincem in še kom drugim. To je realnost. Nekateri športi so seveda bolj, drugi manj bogati. Toda na nacionalni ravni, pri proračunskem denarju in usmerjanju davčne zakonodaje, se pa to da sistemsko urediti. Zato je bil prehod iz tega dolgoletnega vladanja na olimpijskem komiteju zame popoln nesmisel. Da gredo iz OKS hkrati predsednik, generalni sekretar, vodja marketinga in še kdo, je nepojmljivo. Prišli pa niso geniji, ki bi s svojo avtoriteto imeli vpliv. V tem se vidi kratkovidnost tistih, ki so naredili tak olimpijski komite. Skupščina je izbrance samo potrdila, ker je sistem glasovanja nemogoč.
Je scenarij, po katerem bi nekatere zveze izstopile iz olimpijske družine, verjeten? Olimpijski komite glede na pravila deli tudi vozovnice za olimpijske igre. Smučarska zveza, na primer, se zato zdi bolj odvisna od OKS kot obrnjeno.Zgodba o tem, da bi naredili vzporedno zvezo, je problematična, saj ne bi mogla postati članica MOK. Obstaja pa v zakonu možnost, da se v Sloveniji ustanovi nova zveza, in če ta izstopi, se lahko ustanovi na primer nova košarkarska zveza in se včlani v MOK. Je komplicirano. Bilo bi skrajno slabo, če bi imeli zvezo, ki bi bdela nad delom kot nekakšna opozicija. Prepričan sem, da je treba angažirati posameznike in jih pripeljati kot aktivne udeležence. Če želijo biti funkcionarji, pa je treba sklicati kongres športa in novo volilno skupščino OKS, na kateri se bomo znova prešteli. Marsikje so ljudje že desetletja na vodilnih funkcijah. Nori smo, če si gospod Bobinac želi aktivno sodelovati ne samo v klubu in zvezi, mi pa ga ne vzamemo. Po drugi strani pa ne najdemo ljudi ne za klubske funkcionarje ne za predsednike zvez. V Sloveniji imamo velik hendikep, saj kljub menedžerskim šolam nimamo poslovnežev, ki bi znali voditi in organizirati šport, pridobiti sponzorje, zagotoviti boljše sistemske pogoje... Vprašati se moramo, kaj narediti, da bomo bolj simpatični podjetjem in da bomo znali ponuditi produkt športnega rezultata.
Je OKS deviška, kot se zdi na prvi pogled, ali ima daljši seznam grehov? Omenjajo se visoki stroški sprotnega poslovanja.Ves čas sem bil na to temo kritičen. Žalosten sem, da ima OKS monopolni položaj nad slovenskimi vrhunskimi športi in športniki in da ima pogodbe, po katerih sponzorjev ni mogoče objavljati. To pomeni, da če oni najdejo manj denarja, kot ga na primer mariborski nogometni klub, potem gre za velik defekt. Ugotavljam, da nihče od zaposlenih ni resna blagovna znamka slovenskega športa. OKS ima kup grehov, in način poslovanja, ko niso znali pravočasno spoznati, da se je z osamosvojitvijo slovenskega športa tudi vpliv smučarije začel deliti med ostale športe, to je bilo boleče. Predsednik OKS je bil smučar, predsednik fundacije prav tako smučar. In ta vpliv je bil močan. Sedaj je prišlo do bumeranga z drugimi ljudmi, ugotavljamo pa, da to ni dobro. Tina Maze je morala dobiti kup kolajn, da je postala blagovna znamka Slovenije, ne le športa. Na OKS še nihče ni propadel in šel stran kot revež.
Zakaj se tovrstna nasprotovanja dogajajo šele sedaj, Bogdan Gabrovec je na »športni oblasti« šele pol leta, medtem ko je njegov predhodnik Janez Kocijančič »vladal« 23 let. Je bil Kocijančič modrejši, bolj izkušen, imel je tudi politično kilometrino?Kar se predsednika Kocijančiča tiče, mu je težko očitati, da ni zelo moder, je tudi športni diplomat, zna obvladati sceno. Svoje delo je opravljal korektno. Če nisi bil z njim, te ni bilo, in to žal velja za vrsto športnih delavcev v Sloveniji. Predvsem pa niso bili navdušeni nad tistimi, ki so bili proizvajalci športa. Imamo kup trenerjev, ki so po svetu in poznajo ustroj športa v dno duše, pa jih ne vabimo. Če ne bomo stopili skupaj in si na podlagi finančnih in socialnih analiz povedali stvari v obraz, se nam ne piše nič dobrega. Šport je že od leta 1863 krasil nacijo, sedaj pa izgubljamo prvobitnost interesne dejavnosti. Če moraš plačevati za otroka, da se športno udejstvuje, to pomeni, da ni interesa države in lokalne skupnosti. Otrokom določenega socialnega statusa je šport sicer omogočen, drugim ne, problem v športu pa je, da so ravno ti otroci zelo sposobni in prizadevni, a ne pridejo zraven. Vrhunske izide imamo fenomenalne, roko na srce pa nikoli niso bili produkt nekega sistema.
Gabrovec s svojimi izjavami kaže, da je brez dlake na jeziku, pove stvari, ki jih ne bi smel povedati na glas. Večkrat poudarja, da nikoli ne bo Kocijančič, ljudje, ki ga poznajo, pa pravijo, da hitro zameri in se maščuje.Imel sem srečo, da sem se trideset let učil med vrhunskimi športnimi delavci, eden takih je bil Boris Kristančič, možgani košarke na jugoslovanski ravni. Tudi Dagmar Šuster pa profesorja Šturm in Ulaga so bili ljudje, ki so imeli širino. Gabrovec je korekten športni delavec, bi bil pa bistveno bolj primeren nekdo z diplomatsko širino in ekonomskim vplivom. Zavzemal sem se za vrhunskega športnika, ki je v življenju uspel, Andraža Vehovarja. Vpliv Gabrovca ni enakovreden rezultatom celovitega slovenskega športa. In to velja za njegovo celotno ekipo. Si prizadeva in se trudi, žal pa nimajo avtoritete, da bi lahko kadarkoli potrkali na vrata predsednika države ali predsednika uprave Krke.
V intervjuju za Dnevnik je Bogdan Gabrovec dejal: »Da je nekdo velik zato, ker je nogometaš, je zame primitivno razmišljanje. Veličina se kaže z rezultatom, delom, željo po uvrstitvi na olimpijske igre.« Zelo direktno, kajneda?Tudi sam bi se lahko pohvalil, da sem bil predsednik v plodnih letih veslanja, in rekel, da je to zgolj moja zasluga. Sem ponosen, da sem bil kamenček v mozaiku. Enako je s Kocijančičem. Lahko bi preštel vse olimpijske kolajne in rekel, da so njegove ali pa od komiteja. Preštevanje, kdo je bil kdaj predsednik, ni na mestu. Predsedniki so minljivi, športniki in njihovi izidi pa ostanejo za večno. Ti fantje mislijo, da se je šport začel leta 1991. Z gimnastiko smo s kolajnami začeli že po prvi svetovni vojni. Za božjo voljo, imeli smo Cerarja, Daneua, brata Petrič, Križaja. Sedaj pa štejemo te kolajne, nihče pa ne pove, da se delajo v dveh klubih, in ko bodo ti trenerji prenehali, vprašanje, kaj se bo zgodilo.
Kakšno taktiko OKS lahko pričakujemo, bodo skušali najprej na svojo stran pridobiti največji zvezi, nogometno in smučarsko, ali bodo začeli pri po proračunu najšibkejši atletski?Upam, da se ne bodo pogovarjali individualno. OKS kot krovna organizacija mora postaviti pravičen in strokovni koncept. Iz druženja je treba najti boljše sistemske rešitve, tako finančne, davčne kot statusne. Tega ni resno prevetril nihče. Ko se hecam, jim večkrat rečem, če jim prinesem gradiva izpred trideset let. Saj je že vse napisano, nič ni na novo. Le težje je zaradi krize. Je pa v Sloveniji problem, da je prejšnje vodstvo vsem športom dalo enako težo. Sem za, da se v Sloveniji razvijajo vsi športi, toda pri vrhunskem športu ekonomsko in finančno nismo dovolj močni. Videti moramo, kje lahko strnemo vrste, da bomo imeli sistem reprodukcije športnika do vrhunskega. Že tako je potrebna 1000-odstotna sreča, da najdeš genetsko primernega športnika. Brez tega bomo imeli še večjo individualizacijo, s katero smo v preteklosti pretiravali, zato cvetimo v individualnih športih.
Kako močno je pri nas prepletanje politike in športa?Politika je šport dala na obrobje, direktorat za šport je čisti anonimus, ukvarja se s sabo, svojimi investicijami in kadrovskimi zgodbami. To je zame sramotno. Nimamo niti enega državnega uslužbenca, kar pa je najhujše, v šport smo pripeljali ljudi, za katere ni pomembno, da so strokovnjaki, temveč da so člani stranke. To je absurdno. Že včasih smo imeli dilemo, za božjo voljo ne deliti športa še po strankarski liniji.
Glede na napovedi vlade bo denarja za slovenski šport iz leta v leto manj, saj si bo treba sposojati denar za socialne transferje. Bi morali zmanjšati košarico športov ne glede na vrhunske izide in v nekaterih panogah s profesionalizma preiti na amaterizem?V nekdanji skupni državi je bila konkurenca športnikov in športov popolna. Olimpijske igre so največje športne igre, družabni je drugi del, peljati tja nekoga zato, da je nagrajen, pa ni smiselno. Nismo tako bogati in tudi bogate države skrbijo za neki nivo rezultatov. Doreči moramo, komu lahko zagotovimo maksimalne pogoje, da doseže maksimalno uvrstitev. Vnaprej napovedovati kolajne pa ni smiselno. To so stvari, ki prinesejo nepotrebno nervozo.
Vsi slovenski športniki nimajo te sreče, da bi služili milijone, kot jih nekateri izbranci v košarki in nogometu. Goran Dragić bo na primer zaslužil dovolj za nekaj generacij.Status vrhunskega športnika je v Sloveniji dobro urejen, država je z denarnimi nagradami na nivoju, najboljši individualni športniki imajo na razpolago dovolj. Konec koncev bi lahko država sofinancirala tudi tri ali štiri ekipe, govorim o osnovnih materialnih pogojih, marketing in nagrade so nekaj drugega, stvar posla. Objektivno dejstvo je, da so športi po konjunkturnosti blazno različni znotraj olimpijskih športov, jokanje proti Tini Maze ni bilo higiensko, prav tako ne podtikanja funkcionarjev. Treba se bo navaditi, da konjunkturni športniki imajo svojo vrednost. Pri nekonjunkturnih pa so stvari dobro postavljene in športniki niso hendikepirani. V judu, veslanju, plavanju in atletiki imamo vrsto športnikov s primerno urejenim statusom.
Kako pomagati ekipnim športnikom, katerih realnost je tisočak na računu, pa še ta ne redno vsak mesec? Po koncu kariere pa kruto spoznanje glede prihodnosti.To je druga zgodba, ki smo jo v Sloveniji po letu 1991 pripeljali do absurda. V Jugoslaviji smo se smejali, ko smo skrbeli, da imajo lahko le profesionalni športniki svetovnega razreda dve povprečni plači neobdavčene plače. Zvezni razred je lahko imel povprečno le eno plačo. Za to smo se nekoč borili. Danes se športniki morajo zavedati pomena izobrazbe, da ukvarjanje s športom ni vseživljenjsko, saj denarja ni več. V Sloveniji je mogoče petdeset premožnih športnikov. In to je zabloda pri otrocih, ker športni delavci premalo poudarjamo staršem, da je šport osnova, ki mogoče lahko prinese neko boniteto ali plačilo.
V preteklosti je bil šport v Sloveniji povezan s paradnimi konji domačega gospodarstva.Nekaj paradnih konjev bo še pristalo na Dobu, pa bo potem za šport spet več denarja. Sedaj je bilo tako, da so ti paradni konji na dveh nogah v veliki meri skrbeli predvsem zase. Marketing je poslovni element, ne sme biti politična ali prijateljska zgodba, v slogu »tukaj imaš in bodi tiho«. Upam, da bo ministrica pri sistemskih rešitvah znala pritisniti na pravi gumb. Ona lahko za šport naredi največ. V olimpijskem komiteju ne vidim človeka, ki bi ji lahko pariral, mogoče gospod Bobinac in še nekateri. S tem se bodo morali pri OKS sprijazniti.
