Tajnikar v svoji študiji soglaša z mnogimi drugimi, ki so to izrekli pred njim, da sredstva, ki jih zberemo z zdravstvenim prispevkom in dopolnilnim zavarovanjem, ne zadoščajo, da bi vsi državljani prišli do vseh potrebnih zdravstvenih storitev brez pretiranega čakanja in ne glede na svoj finančni položaj. Vendar ga to ne privede do tega, da bi iskal možnosti dodatnega javnega financiranja. Obratno: trdi, da obstoječih sredstev ni mogoče povečati s povečanjem prispevne stopnje ali uvesti nove dajatve. S tem bi namreč povečali ceno dela, ki je že tako med najvišjimi v Evropi, in povečali delež javne porabe v BDP. Ob tem zamolči, da za visoko ceno dela v primerjavi z drugimi državami ni kriv zdravstveni prispevek, saj je ta absolutno in v deležu BDP nižji od povprečja v EU in znatno nižji kot v njenih razvitejših državah.
Po njegovem je pravi pristop, da bi z obstoječimi javnimi sredstvi plačali toliko storitev, kolikor jih je pač mogoče (košarica A), vse druge, ki bi iz tega izbora izpadle, pa bi prenesli v košarico B, za katero bi državljani plačevali premijo privatnega zdravstvenega zavarovanja. Za razliko od dosedanjega dopolnilnega zavarovanja, ki ne pokriva nobene storitve, temveč zgolj doplačila k tistim storitvam, ki jih obvezno zavarovanje ne zagotavlja v celoti, bi novo zasebno zavarovanje dobilo lastne storitve, ki jih javno zavarovanje sploh ne bi vsebovalo. Z izjemami, kot so otroci in starejši, bi bile v njej vse storitve osnovnega zdravstva, zobozdravstvo, specialistični pregledi, rehabilitacija, zdravila in medicinsko-tehnični pripomočki, porodništvo ter vse zdravstvene dobrine za zdravljenje bolezni do cene 3000 evrov (seznam je daljši). Javnemu sistemu oziroma košarici A bi pripadle storitve preventive, urgence, bolnišnične storitve, dolgotrajna oskrba in paliativna oskrba, storitve, ki presegajo vrednost 3000 evrov, in vse storitve za otroke do končane srednje šole, starostnike po 65. letu in brezposelne.
Še posebej nesprejemljivo je, da Tajnikar na zasebne zavarovalnice prenaša storitve, ki so državljanu potrebne, ko vstopa v zdravstveni sistem (med drugim pregledi pri izbranem zdravniku in specialistih, preiskave in zdravila) in brez njih ne more priti do bolnišničnega zdravljenja, ki bi ga po njegovem predlogu zagotavljalo javno zavarovanje. Da pa se res noben državljan ne bi mogel samomorilno odpovedati zasebnemu zavarovanju za košarico B (in s tem tudi javnemu za košarico A), Tajnikar dodaja še eno varovalko: predlaga, da bi bilo zavarovanje za košarico B vsaj na začetku obvezno. In na koncu še nezaslišana perverznost: kljub obveznemu zavarovanju za storitve iz košarice B bi te ne bile del javnega zdravstva, zato bi Tajnikar tem zavarovalnicam dovolil ustvarjanje in delitev profita ter investiranje v nezdravstvene projekte.
Ob teh vratolomnih akrobacijah je moje diletantsko poznavanje ekonomskih in zavarovalniških pojmov obtičalo. Mislil sem namreč, da z zakonom predpisano obvezno zavarovanje ni nič drugega kot dajatev (davek), ki pa jo Tajnikar strogo odsvetuje, če bi bila uvedena v korist javnega zavarovanja. Ali z njo Tajnikar ne bo povečal deleža javne porabe v BDP? Sploh pa: ali zasebno zavarovanje, ki ga krmi od države zaukazana dajatev, sploh še je zasebno ali je samo oblika zbiranja javnega denarja na nesolidaren način? Pri tako zbranih sredstvih ni dopustna delitev profita, ki je Tajnikar tudi res ne dovoljuje nasledniku današnjega obveznega zavarovanja, kakorkoli ga že imenuje.
Tajnikarjev predlog ne rešuje problema premajhnega financiranja zdravstvenega varstva in z njim povezanih dolgih čakalnih dob, pomanjkanja kadra in dela v okoliščinah, ki ne zagotavljajo najboljše kakovosti. Je kukavičje jajce, ki rešuje samo zavarovalnice, ki danes ponujajo dopolnilno zavarovanje in ki se jim obeta ukinitev. Podeljuje jim nezaslišano moč in marginalizira sedanjo zdravstveno blagajno, obenem pa jim dopušča, da z javnim denarjem razpolagajo povsem svobodno, vključno z določanjem višine premije, enake za vse zavarovance. Predstavljajte si, da zavarovalnice s takšno močjo pokupijo tuje zavarovalnice (kar bi se nedvomno zgodilo)!
Njegov predlog, preveden v običajen jezik, predlaga ustanovitev dveh vrst obveznega zdravstvenega zavarovanja: solidarnega in nesolidarnega (vzajemnega). Prvi bo zbiral denar z zdravstvenim prispevkom, ki je odvisen od dohodka in je torej solidaren, drugi pa z enotnimi premijami, ki v primerjavi s prispevkom dramatično obremenjujejo revne v korist premožnejših, hkrati pa z njimi zavarovalnice lahko počno, kar se jim zahoče. Predstavljajte si dnevna trenja med obema sistemoma, ki bosta skušala prelagati stroške drug na drugega, pri čemer bodo škarje in platno držale v rokah zasebne zavarovalnice.
Nekdo naj mi razloži, kaj je narobe z mojim predlogom izpred deset let, da bi ves potrebni denar zbirali na solidaren način v okviru sedanjega obveznega zdravstvenega zavarovanja. Ali bo država z nadaljnjim prelivanjem denarja od revnih k premožnejšim res lažje preživela?
Nečesa pa mi ni treba razložiti: kdo je naročil in kdo bo plačal Tajnikarjevo študijo.
