Čas je, da postanete proaktivni, da se začnete učiti od drugih, ki jim je uspelo. Denimo od Nemcev, ki ne poležavajo na peščinah ob Severnem morju, ne tulijo »Nein«, ko jim prispe račun za poplačilo dolga, in ki niso sveto prepričani, da so jim za težave krivi Grki, kapitalizem in bogatuni. Ne vihajte nosov, to je res. Tu imate svetal primer za razmišljanje.

Nemški firmi, ki se na veliko ukvarjata z lesom od vsepovsod, Johann D. Voss in IFB, sta se pogumno lotili tveganega posla izsekavanja tropskega lesa v Srednjeafriški republiki. Evropski delavec pač rad po naporni službi poležava na vrtnem pohištvu, narejenem iz afriškega trajnega eksotičnega lesa, in bere v časopisih srhljive zgodbe o grški krizi in morijah po svetu. Zato so v firmah s prefinjenim čutom za prostočasovne potrebe evropskega proletariata šli v posel, čeprav je v Srednjeafriški republiki divjala državljanska vojna. Tam sekati les in ga v pogojih vsesplošne morije pripeljati do pohištvene tovarne je bila nemogoča misija, a ker proizvodnja ne more stati in kupci grozijo s harakirijem in tožbami na evropskem sodišču za človekove pravice, če »ligeštulov« iz tikovine ne bo, so v omenjenih fabrikah zaposlenim od ust odtrgali 3,4 milijona evrov in jih na roko položili eni najbolj krutih skrajnih skupin Seleka, ki je rušila oblast v Srednjeafriški republiki, klala in posiljevala po državi, a je po dogovoru z Nemci in plačilu tudi skrbno varovala območja sečnje lesa in koridorje, po katerih so vozili nemške hlode.

In ko so skrajneže iz skupine Seleka namlatile vojska, mednarodne sile in nasprotna skrajna skupina Balaka, so Švabi sedli za mizo s slednjimi in v skladu z novonastalimi razmerami milijone za varno sečnjo in izvoz lesa začeli nakazovati šefom Balake. Evropski potrošnik niti za hipec ni občutil pomanjkanja vrtnega pohištva. Lahko temu sprenevedavo rečemo, da gre za »krvavi les«, a važno je, da sta proizvodnja in dobiček rasla, čeprav so člani Seleke in Balake z nemško finančno pomočjo morili, požigali, posiljevali, novačili otroke v vojsko in veselo nakupovali orožje pri Rusih, Kitajcih, Nemcih, Francozih in drugih mirovnikih, ki se zgražajo nad surovostjo skrajnežev. Pravzaprav so bili vsi zadovoljni; zaslužili so delavci na plantažah, prevozniki, izdelovalci pohištva, proizvajalci in preprodajalci orožja, nemška davkarija, lokalni mogotci. Zgolj zato, ker Nemci ne posedajo po kafičih, ampak delajo, poslujejo, tržijo ne glede na nevarnost in žrtve. Dobro, žrtve so med tistimi »ta spodnjimi«, ki se sicer Nemcem smilijo, a razvoj pač terja svoj davek. Nimajo pa razumevanja za lenuhe. Pa res ne bi, dragi, Grki, razmislili o nemški razvojni poti?