Osnovni namen – omejiti delo na črno z uvedbo spodbud – je v osnovi dober, a le pod pogojem, da bi bile »spodbude« tudi zares spodbudne. V tem primeru pa o tem ne moremo govoriti, saj prinaša ena vrednotnica za mesec dni dela le zdravstveno zavarovanje in en dan pokojninske dobe. Za ljudi, ki so zaradi pomanjkanja legalnih zaposlitev prisiljeni delati na črno in ne morejo upati na dostojno pokojnino, je povsem človeško, da se »spodbudi« odpovedo in že tako boren zaslužek utajijo ter ga raje pospravijo v žep. Od tega jih ne odvrnejo niti višje sankcije, saj je tveganje zaradi močno oteženega nadzora pri delih, ki se večinoma opravljajo v stanovanjih, izjemno nizko.

Če gre verjeti Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije (OZS), se lahko podoben fiasko ponovi pri uvedbi davčnih blagajn, od katerih si vlada obeta od 50 do 100 milijonov evrov na leto. Po mnenju OZS davčne blagajne ne bodo zmanjšale sive ekonomije, ne le zato, ker so nemočne pred tistimi, ki računov sploh ne izdajajo, ampak predvsem zato, ker si jih številni obrtniki ne bodo mogli privoščiti – s tem pa naj bi bili tudi sami prisiljeni delati na črno. Računalniška podjetja zagotavljajo, da so ocene obrtno-podjetniške zbornice, ki govorijo o 1500–1800 evrih stroškov na leto, močno pretirane in da naj bi stroški v najslabšem primeru pri tistih, ki imajo še stare registrske blagajne in nimajo interneta, znašali do največ 400 evrov na leto. Kljub vsemu gre za dodatno obremenitev.

Ko k vsemu temu prištejemo še predvidenih 40 evrov kazni za kupce, ki ne bodo vzeli in hranili računa, lahko v precejšnji meri pritrdimo vse širšemu mnenju, da se je vlada pri pregonu sive ekonomije lotila predvsem »malega človeka«. Glavni problem sive ekonomije, ki predstavlja po nekaterih ocenah kar četrtino BDP, pač ne more biti občasno čiščenje stanovanj ali pomanjkljivo hranjenje računov, temveč večmilijonske utaje davkov v podjetjih, prenosi denarja v davčne oaze in zaposlovanje na črno brez plačevanja socialnih prispevkov. Zakaj se država teh nečednosti ne loteva s tako ihto kot pisanja novih zakonov, ni znano.

Pri pregonu sive ekonomije je treba ugotoviti vzroke za njen razmah. Gospodarstveniki na primer menijo, da so zanjo krivi predvsem previsoki davki in prispevki, »rigidna« delovna zakonodaja in nasploh pretirano poseganje države v delovanje trga dela. Kot kažejo evropske raziskave, to ne drži, celo nasprotno – najmanj sive ekonomije je v državah z višjimi davki, bolj regulirano delovno zakonodajo in izdatnejšim sistemom socialne varnosti. Zgovoren primer so skandinavske države.

Po drugi strani lahko med vzroke zagotovo uvrstimo skromno davčno moralo (v lanski raziskavi Eurobarometer je več kot petina vprašanih Slovencev priznala, da je že kupila blago ali plačala storitev na črno, kar je dvakrat več od evropskega povprečja) in pomanjkljiv nadzor (v omenjeni raziskavi je delo na črno kot veliko tveganje ocenilo le 14 odstotkov vprašanih, kar je najmanj v vsej EU).

Čeprav se nadzor s prenosom na kadrovsko okrepljeno finančno upravo nedvomno izboljšuje, pa gre pri tem bolj ali manj le za gašenje požara. Kakršen koli resen preboj pač ne more biti mogoč, dokler se ne odpravi temeljnih vzrokov za delo na črno – pomanjkanje rednih zaposlitev, nizke plače in pokojnine ter vedno bolj skrhana socialna zaščita.