»Neposredno na video!« je grožnja, ki se je boji vsak resen filmar, ki bi rad uspel v sedmi umetnosti. Film je s tem obsojen na nabiranje prahu ali samevanje na torentih. Tu pa tam se ga proda kot obvezni bonus v paketu s kakšnim uspešnejšim filmom, ogled pa je na voljo predvsem nočnim varnostnikom ali delavcem v tretji izmeni. S tem je pogosto zapečatena tudi usoda režiserja, še zlasti če je bilo v film vloženega ogromno nepovrnjenega denarja. V nekaterih primerih se celo zgodi, da je film tako butast ali zanič, da mu v določenih krogih pripnejo kar kultni status. Več je seveda poskusov, da ga akterji raje zatajijo oziroma se izgovarjajo na vse mogoče. Ne prvo ne drugo se v primeru filma Vlak smrti – na torentih pogosto skritem tudi pod šifro Detonator ali Jedrski komandos – ni zgodilo. Pot v pozabo mu vsaj v našem okolju onemogoča dejstvo, da je bil skoraj v celoti posnet v Sloveniji.
Lokacija: več lokacij po vsej Sloveniji in bohinjski predor
Zelo redko se zgodi, da v odjavni špici kakšnega filma zagledamo napis »Film je bil v celoti posnet na lokaciji v Sloveniji« oziroma »Filmed entirely on location in Slovenia«, kar je po svoje pravilno in narobe hkrati. Raba množine, se pravi »locations«, bi bila v tem primeru mnogo pravilnejša, četudi na filmu Slovenija dejansko deluje kot ena sama lokacija. Gre za to, da predstavlja praktično vse države od Bremna do Beograda, vključno s Kentuckyjem v ZDA. Večina filma se namreč dogaja na ugrabljeni železniški kompoziciji na poti v Irak, tako da bi kot osrednjo lokacijo lahko navedli celo pretežno razvejan tračni sistem Slovenskih železnic, ki so snemalni ekipi za potrebe tega akcijskega filma posodile svoje tračnice, predore, lokomotivo in še kakšen bife tipa Hlapon na železniški postaji. Med pregonom je vseeno mogoče prepoznati dve lokaciji: Bohinjsko Bistrico in Ribnico, natančneje železniško postajo v Bohinjski Bistrici in železniško traso od Ribnice, mimo Hrovače proti Lipovcu, kjer (mimogrede) pride do prvega poskusa osvoboditve vlaka. Manjši lokacijski zvezdnik v tem primeru je vsekakor – v filmu je zamišljen kot namišljeni predor med Švico in Italijo – najdaljši slovenski železniški predor, ki s svojimi nekaj več kot šestimi kilometri povezuje na mikroravni Gorenjsko in Primorsko, na makroravni pa srednjo Evropo s Trstom. Preboj skozi živo skalo Koble je bil za takratno monarhijo tako pomemben, da je zadnje metre prišel razstrelit sam nadvojvoda Leopold Salvator Habsburški, pred prihodom plačancev in njihovih elitnih preganjalcev s Pierceom Brosnanom na čelu pa so zadnjo detonacijo v njem sprožili umikajoči se nemški vojaki in ga s tem skrajšali za dobrih dvanajst metrov. Na odprtje predora leta 1906 je prišel tudi prestolonaslednik Franc Ferdinand.
Odprtje predora je razgibalo turistično življenje na območju Bohinja in nekoč zaspanemu okolišu dalo nove razvojne priložnosti. Bohinj je začenjal postajati priljubljen izletniški kraj, kar je zagnalo tudi gospodarski razvoj. Po dobrem razmisleku, še zlasti če upoštevamo bondijado Umri kdaj drugič (2002), domačini niso znali izkoristiti navzočnosti Piercea Brosnana in reševalke iz vode Alexandre Paul v njihovi bližini na način, kot so storili Londončani. Tam so nadzidek nad vhodnimi vrati na južnem koncu westminstrskega mostu opremili z napisom »James Bond je vstopil tukaj«. To je sprožilo tolikšno histerijo, da so morali tamkaj zaposleni zaradi nenehnih trkanj na vrata grafit očistiti. Nad vhodom v severni del bohinjskega predora ne piše nič podobnega. Občutek za trženje naših železnic je pač umanjkal.
Sinopsis: Vlak smrti
Preden se je Vlak smrti preselil na VHS, mu je na podlagi izhodiščnih referenc vsekakor bolje kazalo. Scenarij je namreč nastal po literarni predlogi pisca bestselerjev Alistaira MacLeana in takrat na Zahodu zelo priljubljeni tematiki: poskusu okornih in trdokomunističnih ruskih generalov, da bi za vsako ceno znova vzpostavili sistem Sovjetske zveze. Temu primerno je bila izbrana tudi igralska ekipa z nepozabnim večnim negativcem Christopherjem Leejem, Patrickom Stewartom (Zvezdne Steze, Možje X) in kožno šiviljo Tedom Levinom (Ko jagenjčki obmolknejo) na čelu. Še najmanj referenčen je bil v tistem času Pierce Brosnan kot šarmantni komandos, ki skoraj na vsakem koraku krši ukaze, a ima vedno prav. Skratka, tipično ogrevanje za Jamesa Bonda, kamor bi lahko prišteli tudi kadre iz bohinjskega predora, ki nesramno spominjajo na podoben zaplet iz bondijade Octopussy. V njem je ne odnese dobro strojevodja plačancev Borut Veselko, ki ima med domačini (Brane Grubar, Niko Goršič, Tone Gogala, Jožef Ropoša, Matjaž Turk) najbolj izpostavljeno vlogo. Pomembni vlogi v filmu sta dobila tudi helikopter slovenske policije bell-212 in legendarni Iskrin telefon ETA 80 kot daljinski upravljalnik, s katerim je mogoče sprožiti jedrski bombi.
Odjavna špica
Vlak smrti ni nikoli našel poti na filmska platna in je končal kot bolj ali manj uspešno mašilo v poznih večernih ali zgodnjih popoldanskih TV-programih. Tudi zato zelo preseneča, da so dve leti pozneje posneli njegovo nadaljevanje: Detonator II – Nočna straža, kjer sta moči znova združila Pierce Brosnan in Alexandra. Ta se je kmalu vrnila k Obalni straži. Patrick Stewart se je po pregonu skozi Slovenijo znova vkrcal in prevzel komando vesoljske ladje Enterprise, na Zemlji pa kot profesor Charles Xavier prevzel skrb za mutante. Pred kratkim umrli Christopher Lee je ostal na temni strani kot grof Dooku v Vojni zvezd in Saruman v Gospodarju prstanov. Usoda oziroma poznejša kariera Piercea Brosnana je seveda dobro poznana vsem ljubiteljem franšize James Bond. Z današnje perspektive je film za slovenski živelj vsekakor tudi neverjetno preroški: tik preden vlak pri (Novi) Gorici prestopi italijansko-slovensko mejo, namreč Patrick Stewart ugrabiteljem – za katerimi se vije dolga krvava sled – ponudi svobodo in prosto gibanje na območju Slovenije, če mirno zapustijo vlak. Že takrat so očitno slutili, da bo Slovenija nekoč kmalu obljubljena dežela za takšne modele.
