Samo še na Primorskem imajo na leto več nočitev kot na Gorenjskem, kjer so jih lani našteli 1,74 milijona. A to je le statistika, večji problem najbolj znanih turističnih krajev je, da ne vedo, kakšne vrste turizem bi radi imeli, kakšne goste, kaj jim bodo ponudili in kako bi od turizma zaslužili.
Izkoristiti Planico!
Kranjska Gora ima skoraj osem tisoč postelj, večino obvladuje Hit Alpinea, kjer zadnja leta menjavajo vodilne, turistične strategije in partnerje kot po tekočem traku. Zdi se, da so gonilna sila razvoja manjši ponudniki, ki pa še vedno delujejo premalo povezano. Novi župan, tudi sam turistični delavec, je v kraj pripeljal barvitost, oglasne table, rdeč avtobus, ki gre mnogim v nos, pisali smo že o pozabljeni ideji o termah, na načrtih za postavitev sedežnice na vrh Vitranca se nabira prah, črne točke so zaprti hoteli Razor, podrta Erika, pozabljeni kamp Špik. Žičničarji nimajo pravega lastnika (gre za ljudi, ki so potopili Mariborsko Pohorje), zato tudi ne denarja za vlaganje v razvoj. Brez smučišča, pokala Vitranc ter planiških tekem ni turizma v Kranjski Gori, kjer pa gre h koncu daleč največji športno-turistični projekt v državi, gradnja Nordijskega centra Planica.
»Če te naložbe ne bomo znali izkoristiti, lahko pozabimo na razvoj turizma. Upam, da glavni igralci v kraju vedo, kaj delajo. Prava smer bi bila vnovičen zagon kampa v Gozdu - Martuljku z bazenom ter povezava Špika s kranjskogorskimi hoteli. Dvigniti je treba ceno nočitev in se specializirati za določene goste. Kranjska Gora si ne zasluži, da se prodaja pod ceno,« je povedala predsednica TD Kranjska Gora ter predstavnica RTC Žičnice Kranjska Gora Klavdija Gomboc. »Žičničarji bomo morali najti denar za gondolsko povezavo z vrhom Vitranca. Vsako smučišče ima tako povezavo med dolino in vrhom smučišča. Mi je nimamo in to je slabo pozimi in poleti,« je bila samokritična Gombočeva, ki ocenjuje vrednost te naložbe na sedem milijonov evrov.
Bohinj ve, a ne zmore
V Bohinju so dosegli vsebinsko soglasje, da morajo »prodajati« naravo v sožitju z ljudmi. Za to so storili že veliko – festival cvetja je ena od pojavnih oblik, radi gostijo ribiče in goste, ki naravo Bohinja sprejemajo in dojemajo drugače kot na Bledu. Trud pri zmanjšanju pločevine ob jezeru in v okolici je stalen in zato se zdi, da je bohinjski turizem na pravi poti za trdno prihodnost. Če bi jim uspelo le posodobiti nekoč najbolje prodajane hotelske zmogljivosti in obenem dodati še nujne izboljšave, kot je osrednja evidenca prostih sob, bi tudi njihova lokalna blagovna znamka lahko prerasla okvire Bohinja. Pomanjkanje denarja se zrcali v neuspešni gradnji velikega smučišča, propadajočih hotelih. Zanesljivo pa Bohinjci želijo ohraniti največji kapital: svoje okolje in zanimivo je, da pri tem omejitve Triglavskega parka naenkrat postanejo celo prednost. Če bi pritegnili vlagatelje, ki bi dojeli in sprejeli adute, ki so vsem na očeh, bi bohinjski turizem lahko dosegel tudi višje cene.
S tem se strinja poznavalka turizma, urednica oddaje Na lepše na nacionalni televiziji Marjana Grčman, ki bi uspešnim festivalskim zgodbam dodala tematsko pot Agate Christie. »Zgodba o pisateljici, ki je zapisala, da je Bohinj prelep za umor, je docela neizkoriščena,« meni Grčmanova. Obenem je sila kritična do turizma na Bledu in v Kranjski Gori: »Pogrešam krovno zgodbo. Kje in kakšne goste želimo ter kaj jim želimo prodati. Ne moremo se iti elitnega turizma ob spremljavi narodno-zabavnega ansambla. Sita sem tega, da nam zaračunavajo zgolj in samo razglede. Hočem ponudbo kvalitetnih spominkov, restavracijo z lokalnim konceptom kulinarike in malo domišljije pri postavitvi muzejev. Nočem, da se me odpravi z dolgočasnim hotelom in kolesarsko-pohodniškimi potmi. Hočem, da me z destinacijo zapeljejo. In to na način, da se želim tja vrniti.«
Bled je samozadovoljen
Bled je vedno imel močne adute: grad sodi med najbolj obiskane točke Slovenije, otok tudi. Strategija Blejcev je od nekdaj usmerjena h gostom višjega plačilnega razreda, a je žal to le želja: prihaja ogromno gostov, ki preživijo na Bledu kratek čas. Težave velikih lastnikov hotelov (Sava, Sportina) in državna nemoč upravljanja svoje lastnine (Vila Bled, Pristava) pa samo potrjujejo potrebo po odločnejšem, jasnejšem in konkretnejšem povezovanju. To pa je bil in je na Bledu vedno problem, izkupiček pa je temu primeren.
Vrtna vas je s svojo izvirno ponudbo nakazala, da se na Bledu in v okolici najdejo tržne niše v turizmu, ki popestrijo klasiko s kremno rezino vred. A temeljno vprašanje ostaja – želi Bled petične angleške goste ali najstnike, ki pridejo k nam z nizkocenovniki na poceni pivo, ki ga kupujejo v velikanskih količinah? Na terenu se zdi, da prevladuje slednje.
»Všeč sta nam Loka in Radovljica«
V nasprotju z velikimi igralci pa na Gorenjskem marsikje v manjših krajih delajo majhne, a odločne in prave korake v turizmu. Izstopajo na Loškem, kjer so se usmerili v zgodbo o hribih, ki se prepletajo z dolinami, a jim manjka prenočitvenih zmogljivosti. Dobro delajo tudi v krajih pod Stolom, strokovnjaki pa so si enotni, da je zadnja leta turistična zgodba o uspehu Radovljica s svojim festivalom čokolade, čebelarstvom in predvsem s kulinariko.
Še pred nekaj leti se s turizmom strateško na ravni občine ni ukvarjal nihče. Potem so ustanovili javni zavod Turizem Radovljica, direktorici Nataši Mikelj so pred kratkim zaupali drugi petletni mandat: »Lažje je delati z manjšimi, zasebnimi ponudniki, ki vedo, da je treba garati in se povezovati za uspehe v turizmu. V večjih, sosednjih krajih imajo zgrešeno cenovno politiko, tako da je nočitev pri nas včasih celo dražja kot na Bledu. Naprej nas vlečejo uspešne zgodbe posameznikov, recimo Marcele Klofutar in šefa Uroša Štefelina v Podvinu. Premalo znamo izkoristiti Avsenikovo glasbo, ki je večja blagovna znamka kot država Slovenija.«
V Radovljici so pred leti s prostovoljci uredili kolesarske poti in jih označili po »nizozemskem« modelu. A jih ni nihče uporabljal. »Od letos vsakemu gostu, ki prespi v Radovljici, ponudimo brezplačno vodenje po kolesarskih poteh z dvema vodnikoma,« je enega od enostavnih receptov razložila Nataša Mikelj.
»Kaj želijo od turizma, res še najbolj vedo v Radovljici. Imajo jasno kulinarično vizijo in žive tematske poti, označene in vzdrževane, ki so po številnih krajih Slovenije pogosto le mrtva črka na papirju. Na loškem koncu je navdušujoče, kako so v turistično ponudbo vpletli loško podeželje, skupaj s kulinariko, malimi proizvajalci in rokodelskimi izdelki. Razvija se čebelarski in literarni turizem, obetajoče so kolesarske poti in sledovi zgodovine z utrdbami Rupnikove linije na čelu. Všeč nam je,« je ocenila Marjana Grčman.
