Zmaga EU nad Grčijo je sprostila pomorske sile, ki jih je bilo treba mobilizirati za vojno z vpadniki iz severne Afrike in Sirije. Evropska mornarica lahko sedaj v patruljiranje južne morske meje vključi zaseženo grško mornarico in naredi Sredozemlje neprepustno za vdore sovražnih sil. Združene države pa lahko sprostijo težko orožje z Bližnjega vzhoda in ga preselijo na evropski vzhod za spopad z Rusijo.

Naš položaj je po dolgem času videti zares sijajen. Če izvzamemo vojake Eurocorpsa, ki jih je treba držati v rezervi za miritev morebitne državljanske vojne znotraj meja prvega kroga Unije, imamo možnost, da prvič po drugi svetovni vojni sestavimo zares spodobno evropsko vojsko. Samo Nemčija takoj pošlje v boj 60.857 aktivnih vojakov. In to brez aktiviranja rezerve. Če jih združimo z 215.000 aktivnimi francoskimi vojaki generala Pierra de Villiersa in jih na Poljskem okrepljene z divizijami Združene vzhodne Evrope postavimo za ameriške tanke, smo še pred zimo v Arhangelsku. Res bi bilo lepo izpolniti željo pokojnega generala Pattona, ki je 10. maja 1945 pred Prago predlagal Dwightu Eisenhowerju, da zavezniške enote razdelijo v dve koloni. »Rusi skoraj nimajo več letalstva, njihove rezerve nafte pa so slabe. Jaz grem po desnem boku, ti po levem, združimo se nad Moskvo, jo primemo v klešče in s pankrti opravimo enkrat za zmerom. Prej ali slej se bomo morali boriti z njimi, trajalo bo šest let in bo stalo šest milijonov življenj.« Niso ga poslušali, Evropa pa je bila deležna petdesetih let nelagodnega miru, ki je prinesel same komplikacije in se šele sedaj razpleta.

Napad na Grčijo je dober začetek. Zmaga nad majhno državo, vendar pomembna in brez izgub na naši strani. Strateško je to bila brezhibno izvedena operacija. Nemci so bili res v ospredju, vendar mi nismo prav dosti zaostajali. V skladu s Verteidigungspolitischen Richtlinien je Ausbildungskommando Heer iz Leipziga najprej hitro discipliniral grške skrajneže, Aufklärungsbataillon 13 iz Gothe pa je razčistil položaj in odprl prostor za Ljubljansko brigado Črni Mramor, ki je s pomočjo 7. vipavskega »Slavnega« polka Domobranov udarila po Grkih, da niso vedeli, od kod pada. Če se ne bi Saint-Chamasovi francoski legionarji ustavili, bi jih naši gonili do Aleksandrupola in prepustili Turkom. Oberst Ruprecht Horst von Butler se je zelo pohvalno izrazil o našem angažmaju.

Nekoliko nesporazumov je povzročilo vztrajanje Mira Cerarja, da so Grki v resnici Turki, ki so z islama v 13. stoletju skupaj s Srbi prestopili v pravoslavno vero. Njegovo pripravljenost, da za ustrezna evropska sredstva privatno organizira korpus šeriatskega prava, s katerim bi Grke strogo kaznovali kot lene apostate, so sprejeli z odobravanjem, vendar se je poveljnik poljskih bataljonov Pismouk in Farizej uprl, češ da jih je treba zadržati znotraj krščanske vere in poslati na prevzgojo. Grki so res utrpeli hude izgube, vendar je Evropa veliko trdnejša in enotna kot prej. Slovenija se je denimo po nekajletnem beganju trdno postavila na skrajno desni vzhodni bok Evrope in je del kordona proti okrutnosti grških levih fundamentalistov.

To je dober izhodiščni položaj. Če Obamov mir z Iranom preživi izraelski protiudar in pozicijsko vojno v ameriškem kongresu, se lahko zavezniki skupaj osredotočimo na dokončno stabiliziranje položaja. Sila deluje. Najprej je treba zbombardirati vse ladjevje na južni obali Sredozemlja. Vso obalo od Marse Matruja v Egiptu do Casablance se minira s pametnimi minami, sedem milj pred obalo pa uvede aktivni režim patruljiranja po izraelskem vzoru pred obalo Gaze. Vse, kar se z obale premakne proti odprtemu morju, dobi najprej topovski strel v krmo, nato pa se jih vpraša, kam so bili namenjeni. Če ne govorijo nobenega krščanskega jezika, se jih pusti v morju, da si zapomnijo. Ko to uredimo, vržemo Ruse iz Ukrajine.

V Srebrenici so tik pred našimi zmagami praznovali dejstvo, da Evropa po drugi svetovni vojni ni bila v vojni. Razen v Suezu, na Madžarskem, v Vietnamu, Alžiriji, Kongu, Keniji, na Severnem Irskem, v Češkoslovaški, Angoli, Mozambiku, na Falklandih, Hrvaškem, v Bosni in še nekaterih drugih odročnih krajih. Stavek o Evropski uniji kot garantu sedemdesetih let miru v Evropi zdrži samo, če odmislimo vse vojne, v katerih so evropske vojske sodelovale po drugi svetovni vojni. In tiste, v katerih niso. So vojne, v katerih se zares ne spodobi sodelovati, so pa tudi vojne, v katerih je zares sramotno stati ob strani in gledati, kako z buldožerji zakopavajo ljudi. Odločitev je politična.

V Potočarih so med političnimi govori na enem od grobov potrpežljivo sedele tri ženske. Dve sta brali posebno izdajo Dnevnega avaza, tretja pa Oslobođenje.

»Glej, kaj Evropa dela Grkom,« je rekla gospa, ki je brala Oslobođenje. »Sedijo in nihče noče pomagati. Isto, kar so delali nam.«

Z vsem dolžnim spoštovanjem do mrtvih in ob pieteti, ki jo je na takšnih krajih treba nakloniti tudi preživelim, je bilo nekaj veselja v pogledu na politike, ki bežijo pred pogledom na množico. Če ni pravice, je strah pred maščevanjem dovolj dobra rešitev.